Legende o gradu Laško

Laški grof in vrag
Neki grof je živel v dolini.V strahu pred svojimi sovražniki je izpustil nepremišljene besede. Oh, ko bi mi vrag sezidal grad na strmi skali, da mu po smrti izročim svojo dušo. Vrag je slišal grofove besede in postavil grad na skalo. Vanj se je grof preselil. Toda vrag se je bal, da duše ne bi izgubil, in je nenehoma prežal na grofa. Ta se je postaral in hudo pokoril za nepremišljene besede. Preselil se je v neki samostan in umrl kot menih. Ko je vrag uvidel, da ga je grof prekanil, se je zaletel v grad ter ga razrušil. Razvaline tega gradu se vidijo še zdaj na levem bregu Savinje in pričajo o moči grofov, ki so živeli v starih časih.

Laški graščak
Na Laškem gradu je živel nekoč graščak, ki je bil zelo lakomen. Ljudjem je nalagal strašno težke davke. Nekega dne je prišel na grad prosjak in ga prosil miloščine. Graščak je hotel spustiti nadenj pse, toda prosjak ga je tisti hip preklel in graščak se je pogreznil z denarjem vred v zemljo. Minila so leta. Ljudje so še pripovedovali o zakletem graščaku. Kdor bi ga hotel rešiti, bi moral iti na sveti večer z vozom na grad. Tam bi se mu odprla vrata v grajsko klet, odpeljal bi polno kad denarja, ki bi postal njegova last in graščak bi bil rešen. Res je šel neki junaški kmet na sveti večer z vozom na grad. Našel je denar, ga naložil, in pognal vole. Od veselja, da je dobil denar je vzkliknil: „Do zdaj mi je pomagal Bog in sv. Florjan, sedaj mi pa naj pomaga kdor hoče.“ Toda ker še ni bil prestopil grajskega praga, se je pogreznila zemlja ter požrla vole in denar. Kmet pa se je zopet podal pod varsvo Boga in sv. Florjana.

Zaklad v Laškem gradu
I. Pravijo, da je bil zakopan pod razvalinami laškega starega gradu ki je bil nekdaj last Celjskih grofov, bogat zaklad. Toda rečeno je bilo da bi moral še tisto noč umreti, kdor ga bi ga hotel dvigniti. V laššek pa je živel prebrisat n Korojač. Ta mož si kupi staro kobilo in se odpravi ponoči na grad; po dolgem iskanju nade zaklad. Bili so sami rumeni cekin. Krojač hitro naloži zaklad na kobili in se odpravi domov. Komaj pride pod domači krov, se kobila zvrne zvrne in pogine. Krojač hitro spravi zaklad, da bi ljudje prezgodaj ne izvedeli zanj, in ga uživa mirno do konca svojega življenja. II.

Otrok pride do gradu in odgrije zakopan zaklad. Ko ga zagleda se močno razvesili in hiti staršem pripovedovat. Starši gredo po zaklad toda ne dobe ga, ker je bil zaklet. Dignil ga bo šele otrok, ki bo spal v zibeljki narejeni iz desk neke določene smreke. Zaklad je tolikšen,da bo tisti otrok rešitelj celemu ljudstvu.

Divji farovž
I. Nad starim laškim gradom je v Humu ogromna votlina. Pravijo, da je bil tu nekdaj grad v katerem je živela lepa pricezinja. Toda bila je začarana. Nekoč se je prikazala nekmu mladeniču, rekla mu je naj jo poljubi in s tem reši. Toda mladenič se je zbal in je zbežal. Pravijo, da se bo precezinja prikazala še enemu mladeniču, ki jo bo spoljubom rešil.

II. V globoki jame sredi Huma žividelkica, ki čuva zaklade. Ima napol človveški in nalo kačje telo. Ker ima zlate lase ji pravijo zlatolaska. Prikaže se vsakih sto let. Pred davnim časom se je podal v goro lep mladenič. Ko je prišel do jame, ga je deklica pozdravila in ga posrila, naj ji potegne kačjo kožo iz telesa. Madenič se je ustrašil in je bežal. Deklica je zajokala in še sedaj čaka dečka ki jo bo rešil grozne zakletve.

III. Neki učitelj je šel s svojo družino na izprehod. Ko je prišel do jame sredi Huma je videl deklico, ki je zamišljeno sedela na skali pred uhodom. Najmanjši deček je bil zamazal od zemlej, ker se je igral. Njaga je delkica milo pogledala in mu rekla: „ Ako bi bil lep in vit, bil bil moj rešitelj in tvja bi bila skrinja zlata, ki jo skrivam v jami. „ Nato mu je dala košček zlata z naročilom, naj ga čuva ter je izginila. Tisti deček, se je pozneje dobro poročil in vnuk enega izn+med njegovih vnukov bo tako srečen, da bo rešil zakletve deklice- kraljično.

VI. Severno od razvalin starega Laškega gradu se nahaja na pobučju Huma neka deklina ki ji pravijo divji farovš. V tj votlini je izginila pred davnimi leti neka pricezinja, ki je imela tri zabpje zlata in še mnogo drugih dragocenosti. Tu čaka odrešenja. Ali komaj enkrat sto let jo je mogoče odrešiti. To delo tako izvrši nedovžn mladenič, rojen pod posebnimi okolnostmi. Takemu mladeniču se prikaže pricezinja, sedeča na klopi iz mahu in ga nagovori. Če zna odgovarjati, postane ona njegova žena, z njo pa dobi ves zaklad. Dosej se še ni našel mladenič, ki bi bil tako pameten in srečen.

V. Pravijo, da so imeli Celjani svoj grad tam, kjer zdaj „dvijo faropovž“. Tu se je baje skrivala veronika Deseniška.

Grad na mestu sedanje cerkve Marije Gradec pri Laškem
Kjer stoji sedaj cerkev Marija gradec, je bil nekoč grad. Gospodar tega gradu je odšel na lov. Doma je ostal samo oskrbnik. K njemu pride star menih in ga prosi, naj ga spusti v grad. Ker pa ga ostkrbnik le ni hotel spustiti v grad, se rekel menih: “Prav, da me ne pustiš v grad, kajti ta karaj je namenjen za svetišče božje.” Ko je odšel menih izpred gradu, se je vrnil grof znova. Oskrbnik mu pove, kaj je rekel menih. Grof se je hmalu izesliv in šel prebivat v drug grad. Čez nekaj časa, se je menih vrnil, peoblečen v viteza, in je dal na kraju sezidati cerkev, ki se še zdaj dviga v zrak ter se imenuje Marija Gradec.

Nekdanji grof pri Laškem in cerkev v Marija Gradcu
Grof pri laškem, je bil silno sirav. Ko je postal star, je pa malo pomislil kaj bo na onem svetu. In reče si: “ Ako bi mi kdo pomogel, da pridem v raj, bi mu dal vse svoje premoženje.” Prikaže se mu Marija. Ko v sledeči noči premišljuje o tej prikazn, mu pride v glavo misel: “ na tem mestu, kjer imam grad bom postavil cerkev Marije Device.” Res začne cerkev graditi. Toda kmalu izboli in začne delavce priganjati, da bi se morala brati maša preden napoči njegova zadnaj ura. Ali tri dni pred dograditvije cerkve umrje. Še tiste tri dni hodi preganjat delavce, da bi bil prej rešen. Ko se je po treh dneh brala v novi cerkvi sveta maša, so peli angelci. Tudi grof, ki se je peljal v sveti raj je pomagal peti. Tako je postala cerkev Marija Gradec ki je še danes velika božja pot.

O postanku cerkve sv. Krištofa
Nekoč je prišel v naše kraje pobožen menih. V Laškem takarat še ni bilo nobene cerkve, samo mala kapelica se je nahajkala sredi sedanjega mesta. Menih je šel na hribček bližnega kraja in tam zasadil križ. Kmalu so na mestu, kjer je stal križ, odkpali bogat zaklad, s katerim so kupili svet in postavili cervico. Ko se je menih še enkrat vrnil bv laško, so ga prosili da je v cerkvici bral vsak dan sveto mašo. Ko je umrl so izvedeli, da se je skrival v njem grof, ki je bil umoril svojo ženo. Za pokoro je postal menih I n je sveto umrl. Freudeneck

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/La%C5%A1ko

Komentarji