Propad lindeškega gradu
Avstrijska »vojska je nekoč napadla Celjske grofe. Lindeški grofje so bili zavezniki Habsburžanov; tvorili so njihovo predstražo. Celjski grofje so bili razjarjeni, ker so po krivdi Lindečanov izgubili v boju mnogo ljudi. Zato so sklenili, da jih kaznujejo. Ob sedmi uri zvečer so nastavili velik top in porušili glavni lindeški stolp. Na Lindeku so bili tedaj ravno pri večerji. Prebivalce gradu je kamenje deloma pobilo, deloma zasulo. Še sedaj se ljudje bojijo gradu, posebno ob 7. uri zvečer.
Skale, brezno in jetnik
Lindeški grad stoji na skali, preko katere so baje metali jetnike v prepad. Ta skala je vedno večja in brezno vedno globlje. Ko bo zadosti globoko, se bo podrl grad in konec bo trpljenja tistih, ki so bili mučeni.
Grajski križ
Pod grajskim hribom je globok jarek, po katerem teče Beli potok proti Frankolskemu potoku. V tem jarku je mnogo pečin. Ena izmed njih se imenuje Vranja peč. V njej so imeli grajski nekoč železni križ, ki je bil pozneje pri Landekarju.
Veselica v gradu
V gradu so priredili veselico, ki sta se je udeležila samo gospod in gospa. Še dandanes se včasih sliši po gradu zatohlo petje in vriskanje, ki izginja s šumom.
Pastirček na lindeškem gradu
Nekoč je pasel pastirček svojo čredo pri lindeškem gradu. Nepričakovano se mu pri neki votlini prikaže žena in ga povabi, naj gre z njim, da mu razkaže zaklade, ki se nahajajo pod gradom. Pastirček jo posluša. Žena ga je vodila po raznih votlinah, kjer so bile velike kadi, polne zlata. Ko se je vračal iz votline, je bil že starček s sivo brado. Pred odhodom mu je žena rekla, da se še ni posekalo drevo za zibelko tistemu človeku, ki bo nekoč prišel in prevzel velike grajske zaklade.
Zaklad na Jurčevi njivi
Ko so nekoč na Jurčevi njivi orali, so zadeli v zemlji na skrinjo. Ali niso si je upali premakniti in skrinja je pozneje izginila.
Ko je propadel Jurčev dom, je ves svet kupil Landekar, ki je opustil njive in travnike; kjer je poprej raslo žito in kjer so cvetele hruške in jablane, tam je zdaj borov gozd.
Denarji so cveteli
Landekarjeva mati je bila doma pri neki sosedni, znatno više in giadu nasproti ležeči hiši. Ko je bila še mlada, so zvečer Cesto hodili pred hišo gledat nenavadno prikazen: po gradu so švigale luči — to so bili cveti rumenih denarjev.
Skrinja z denarjem
Oče Jurec in njegov sin sta kopala celino tik lindeš-kega gradu. Sin zagleda baš pred seboj skrinjo svetlih dvajsetic, ki so se kaj lepo lesketale v solnčnih žarkih. Oče Jurec pa ničesar ne vidi. Kako mikajo sina dvajsetice, ali oče mu je na poti. Misli in misli, kako bi očeta odpravil, da bi ves denar pograbil sam. Slednjič si domisli in pošlje očeta po južino.
Komaj je odmaknil oče pete, plane sin na denar kakor lačen volk na jagnje: grabi, devlje v žepe in klobuk, celo srajco sleče in baše v rokave. Že nima več kam devati; razmišlja, kaj bi še s skrinjo storil; popade jo, da bi jo zavlekel na skriven kraj. V tem trenutku pa stoji pred njim bela pošast, ga zgrabi v zatilnik in ga prekucne, da zažvenkljajo vse dvajsetice okrog po zemlji. Premetuje ga po grmovju sem in tja, slednjič ga pa vrže čez pečevje v globino ter reče z gromkim glasom, ki je strašno odmeval po starem zidovju: »Oj, nesrečni sin, ne tebi samemu, tudi očetu so bile dvajsetice odmenjene. Mogel si postati najbogatejši človek, da jih nisi očetu zavidal. Tako pa naj čakajo tistega, ki bo pobožnejši od tebe!«
Strahovi v Jurčevi hiši
Jurec je imel nekoč svojo hišo na zapadnem pobočju grajskega hriba — v neposredni bližini razvalin. Ali v hiši ni bilo prijetno; vsako noč so se pojavljali strahovi. Nihče ni v njej rad stanoval. Lastnik jo je prodal neki Neži. Toda ta ženska je zbežala iz nje, ko je nastopil prvi mrak: po zraku je pribrnel par konj.
Da bi strah odgnali, so postavili k oknu sliko Matere Božje. Zaman. Strašilo je še dalje.
Danes pa ne straši več, kajti hiša je razpadla in sredi njenih skromnih ostankov raste velik bor.
Strahovi v grajskem hlevu
Na kraju, kjer stoji dandanes Landekarjeva hiša, je bil nekdaj velik graščinski hlev.
Ko so zapustili grad prebivalci, so se naselili v hlevu strahovi in ljudje si niso upali v stavbo. Fantje z Belega Potoka so pa bili pogumni. Nekega večera so šli v hlev in so čakali. Ko je prišla ura strahov, so začuli grozen hrušč v podstrešju, vrata so skočila s tečajev in tuljenje je završalo po gozdovih. Od tistega časa tam ni več strahov.
Strahovi v Landekarjevi hiši
Landekarjeva hiša je bila nekoč polna skrivnosti. Njene prebivalce je cesto strašilo.
Navadno je neko bitje vlačilo po stopnicah neki predmet, ki je ropotal kakor železna skrinja. Medtem je stalno kihalo. Ko je prispelo v kuhinjo, je hitelo pod peč. Ako bi bil kdo na kihanje odgovoril z narodnim »Bog pomagaj!«, bi bilo tisto bitje rešeno nesreče in svojemu rešitelju bi bilo pustilo z zlatom napolnjeno skrinjo. Toda nikomur ni to prišlo na misel, danes je pa že prepozno, kajti v Landekarjevi hiši ne straši več.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Lindek