Legende o Šmarskih gradovih

Jagnjeda pred šmarsko graščino
Turki so nekoč drveli po stari rimski cesti mimo šmarske graščine. Graščina jim je silno ugajala, ali niso je utegnili napasti, ker se jim je mudilo dalje. Da bi dru­gič spoznali graščino in jo lahko napadli, so zasadili ob cesti pred njo dva jagnjeda. Drevesi še zdaj stojita in ljudje pripovedujejo, da se še vidijo v njih zareze, ki so jih delali Turki, kadarkoli so prispeli v Šmarje.

Graščinske postojanke v okolici Šmarja
V šmarski okolici je bilo več graščinskih postojank, »pristav«, kjer so zbirali desetino in shranjevali pridelke ogromnih graščinskih posestev. O teh pristavah se marsikaj pripoveduje. V Grobelcah so Turki spremenili nekdanjo pristavo v »groblje«; v Svinjah so imeli šmarski gospodje velike svinjske pašnike in ječe za trpinčenje ljudi; v Krajniku še zdaj zijajo ogromne »kleti«; pristava je bila tudi v Globokem.

Senca med gradoma v Grobelcah in Pristavi
V Grobelcah in v Pristavi sta zdaj dve veliki posestvi. Tam sta stala nekoč dva grada. Bila sta tako visoka, da sta njiju vrha segala visoko v oblake. Ob solnčnem vzhodu je segala senca gradu v Grobelcah do Pristave, zvečer pa od Pristave do Grobelc. Nedavno so se našle tam izkopanine, ki pričajo, da so bili gospodarji teh dveh gradov Rimljani.

Prikazen pod grajsko lipo v Grobelcah
Za Rimljanov je stal v Grobelcah grad. Po njem je ostala stara lipa, ki so jo pred dvajsetimi leti posekali. Okrog lipe je bila klop. Dokler je še stala tista lipa, je vsako noč prišla bela žena in sedla na klop. Ko se je začelo daniti, je odšla. Ljudje mislijo, da je bila tista prikazen gospa, ki je zadnja prebivala v gradu. Ko so lipo posekali, je prikazen za vedno izginila.

Zaklad v Grobelcah pri Šmarju
V Grobelcah, kjer stoji dandanes domačija premožnega kmeta, je bil nekoč mogočen grad. Še pred nedavnim časom so posekali več ogromnih dreves, ki so bila izza časov, ko je grad še stal. Ljudje so pripovedovali, da takih dreves sploh ni več na svetu.

Zadaj za kmetijo je velika jama, ki služi za gnojišče. Ko je nekoč hotela neka dekla mimo jame po vodo, je zagledala v njej velikanski sod, poln denarja. Na sodu pa je sedela v kačo spremenjena zakleta grajska gospa. Ko se ji je dekla približala, je kača spregovorila: »Dekle, stopi sem in poljubi me! Jaz bom rešena in ta sod bo tvoj!« Toda dekla se je prestrašila in zbežala. Sod in kača sta se pa med gromom pogreznila v zemljo.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0marski_gradovi

Komentarji