Legende o Žusemskem gradu

Žusemski grad je zaklet
Pravijo, da je Žusemski grad zaklet. Neka grofica, vsa zlata in ognjena, gleda vsako noč skozi lino. Nihče si ne upa ponoči mimo tega gradu. Grofica bo tako dolgo gledala skozi lino, dokler ne pride mladenič, ki jo reši prokletstva.

Kapelica pod Žusemskim gradom
Ob cesti, ki gre pod Zusemskim gradom, stoji kape­lica. Pravijo, da je neki kmet kosil travo in zadel ob železno rožo. O tem je pripovedoval duhovniku, ki mu je rekel, da so take rože na cerkvah, in mu je prigovarjal, naj sezida kapelico. Stari ljudje pravijo, da je bila nekoč na tistem mestu cerkev, ki se je pogreznila.

Rodbinska imena posameznih kmetov
Okoli gradu so bili nekoč obširni gozdovi. Po njih so tulili volkovi, ki so jih lovili z volčjimi jamami. Ohranila so se od takrat razna rodbinska imena po­sameznih kmetov v okolici, kakor Volk, Lisjak, Medved, Jelen.

Moj praded
Pod Žusernskim gradom je bil lep vinograd. Obdelo­vali so ga tlačani, a vino je pil graščak. Bila je trda kop. Lačni in izmučeni tlačani so le s težavo dvigali motike. Pred njimi je hodil valpet Mojzes, Zid. Da bi tlačanska raja hitreje delala, jo je zmerjal z raznimi nemškimi psovkami. Ker pa to ni zaleglo, je po­klical k sebi mojega pradeda, ki je za silo po nemško kla­til. Vprašal ga je, kako bi se po slovensko reklo, naj ne­marna, druhal hitreje dela, da bi bila kop še tistega dne končana. Moj ded je bil navihan in mu je svetoval, naj reče: »Fantje, le počasi! Dan je dolg, gospod pa nič ne plača!« Tlačani buhnejo v smeh, da jim motike popadajo iz rok. Šaljivcu, mojemu dedu, je prinesla ta šala dvanajst ur luknje.

Tlaka
V Žusemskem gradu so imeli oskrbnika Muješa (to je ljudski izraz za — Mojzes). V nedeljo je oznanil tlako: »Jutri za drva, če ne, bo za luknjo!« Kmetje so prišli vprašat mojega dedeka, ali naj gredo na tlako. Rekel jim je, naj ne hodijo, in nihče ni šel. Biriči so prišli po dedeka. Obsojen je bil na 12 ur. Po šestih urah so ga izpustili. Ko je oskrbnik narekoval obsodbo, se je smejal.

Kako si je Muješ rešil življenje
Ko je grajska gospoda zapustila grad, oskrbnik Muješ tega ni napravil. Čeprav poslopje ni imelo strehe, je Muješ vendar še nadalje ostal v njem; stanoval je v neki sobi, katere strop ga je čuval pred dežjem in snegom. Nekoč ga je pa nekaj trikrat zaporedoma poklicalo. Po tretjem klicu ga je vrhu tega porinilo iz sobe. Takoj nato se je njen strop udri in pokopal pod seboj Muješevo dvocevko. Na Muješa še vedno spominja Muješeva njiva, ki jo je mož uporabljal še po propadu gradu. Ljudje tudi vedo, da je bil Muješ druge vere. Žusem-ski župnik ga je pa poučeval v katoliški veri in mu bil verski svetovalec celo potem, ko se je mož preselil v svojo madžarsko domovino, kjer se je dal krstiti.

Trdnost Žusemskega gradu
Ko je bila moja mati stara šestnajst let, je njen oče razstreljeval grajske razvaline, ki pa so bile tako trdne, da jih niti razstreljevanje ni spravilo narazen.

Zgraditev cerkve sv. Miklavža v Vinarju
Župnija v Slivnici ima na žusemski strani dve po­družnici: na hribu božjepotno cerkev sv. Helene in niže proti dolini cerkev sv. Miklavža. Sv. Helena, je bila nekoč zelo daleč. S Koroškega se je prepeljala in je mimo Št. Janža, tretje slivniške podruž­nice, zdrčala na mesto, kjer stoji zdaj. Tam je bila nekoč cerkev sv. Miklavža, ali svetnik se je svetnici izognil in je zdrčal navzdol. Od Št. Janža do Sv. Helene se na gozdnatem svetu še danes pozna širok pas brez drevja, koder je drvela cerkev. V resnici je svet, kjer je cerkev sv. Miklavža, plazovnat. Ko cerkve še ni bilo, je plazovje (»melevje«), zlasti močno vleklo. Da bi ga zaustavil, je neki žusemski grof zgradil sv. Miklavžu na čast imenovano cerkev.

Začaran Žusemski grad
Z gornje grajske kleti so kmetje nekoč hoteli izvleči plug. Toda tako se je držal tlaka, da so vpregli vanj dvaj­set volov, pa se vendar ni premaknil. Nato so šli kmetje skozi vrata še globlje v notranjost podzemeljskih pro­storov. Našli so poljsko orodje, ki se je držalo sten in tlaka. Kmetje so spoznali, da v gradu ni nekaj prav, pa so razočarani in preplašeni zbežali.

Streha Zusemskega gradu
Pravijo, da so z Zusemskega gradu odstranili streho, da ne bi bilo treba plačevati davka.

Žusemske gospe in gospodične prenašajo tlačani
V prejšnjih časih so bile ceste slabe. Vožnja po njih je bila nemogoča. Grajski gospodje so na potu jezdili konje, grajske gospe in gospodične se pa še niso mogle posluževati vozov; zato so jih morali tlačani prenašati. V ta namen so se posluževali nekakih nosilnic s koša­rami. V košarah so plemkinje čepele. Ko so jih nekoč tlačani zopet nosili iz Žusma v Št. Jurij na obisk k rifniški gospodi, je nastal v neki košari čuden in za nositelje neprijeten nered. Zelo so se razjezili in so govorili: »Kaj bomo to nosili! Vrzimo košaro v potok!« Tedaj se je začulo iz košare milo stokanje, zdru­ženo z bridkimi prošnjami. Kmetje so bili milosrčni in svoje grožnje niso iz­polnili.

Graščak in kmet
Mrtev je danes Žusemski grad, nekoč pa je bil pozorišče groznih krivic. Tekla je pravda med graščakom in kmetom zastran gozda, ki ga je imel kmet poleg graščinskega gozda. Graščak je tožbo izgubil in je zato skušal kmeta ugonobiti ter mu gozd vzeti. Nekoč sta dva biriča pripeljala kmeta zvezanega v grad; takoj nato so ga na morišču umorili. Še tisto noč so umrli graščakov oskrbnik in oba biriča. Zdaj pa straši vsako leto na obletnico kmetove smrti med razvalinami duh po nedolžnem umorjenega kmeta in modre lučke gore nad grobovi.

Neusmiljenost žusemskih graščakov
I.

Eden izmed žusemskih graščakov je bil nekoč v topli­cah. Ko se je vrnil domov, so mu povedali, da so seno lepo spravili. Ker se to ni zgodilo po njegovem naročilu, je postal ves divji. Zahteval je, da so tlačani spravili seno nazaj na travnike, kjer ga je spral dež, tako da so ga morali znova sušiti. O brezsrčnosti grajske gospode pričajo velike množine kosti, ki so jih. našli pod razvalinami: graščaki so ljudi zazidavali, ženske sramotili in zapirali, da so v ječi umi­rale, in otroke metali na dno globokega stolpa. Zlasti ostudne so bile silovitosti poslednjega graščaka. Zanje je zvedel cesar, ki je poslal v Žusem svoje biriče, da so graščaka privezali na voz in ga vlačili do smrti. Ko so graščaka odpeljali, je njegova žena podžgala velik sod smodnika, da se je grad podrl in zasul tudi bogate zaklade, ki so se nahajali v kletni votlini pod gradom.

II.
O gradu Žusem pravijo, da je bil zelo mogočen in da so živeli v njem zelo hudobni graščaki. Kdor je šel mimo tega gradu, ga je bilo strah, kajti prikazala se mu je ognjena glava osebe, ki so jo imeli za graščaki njo, in okrog njega so vrveli vragovi, ki so grad čuvali. Radi enega izmed tistih okrutnih graščakov So prišli z Dunaja ljudje, ki so jim kmetje pravili biriči. Ti ljudje so graščaka zvezali, ga odpeljali na cesto in privezali za voz. Konje so pognali, voz je zdirjal, graščaka je vlekel za seboj in ga je popolnoma razmesaril. Tako je končal svoje življenje ta okrutni graščak.

Mali krajevni spomini
Z gradom vred se je spremenila tudi njegova okolica. Tako so propadla gospodarska poslopja, ležeča na valo­viti planoti na južni strani gradu. Pač pa je nekoliko dalje proti jugu nastalo skromno poslopje s hišo za hlapca-euvarja posesti in graščinskim hlevom. Vinogradi, ki so se nekdaj širili tod naokrog, so se umaknili njivam in travnikom. Glavne grajske gorice so bile v severni smeri, na Babni gori, in so sedaj kmečka last. V pilštanjski smeri, t. j. proti jugu, je bil nekoč graj­ski marof, po katerem se Kovačičeva kmetija še danes imenuje »Na marofu«. V isti smeri je preko hriba, v Dobrini, kmetija, ki se je prej imenovala Turnski grunt. Njenim lastnikom so pa po domače pravili Turnski. Hiši so včasih rekli »Turnski grad«. Na tem mestu je po ljudskem pripovedovanju stal gradič, ki je pripadal žusemskim gospodom. Mnogo spominov na grajsko gospodo je v Volčji jami, dolini, ki žusemski kraj loči od slivniškega. V Volčji jami se nahaja tik nad cesto, ki severno od Žusma vodi v Loko pri Žusmu, nekaj razvalin, popolnoma preraslih z gozdom. Valovi na površini govore o tem, da se v notranjosti skrivajo ruševine. Baje je tudi tu stal nekoč grad. Po mnenju nekega bližnjega kmeta je bil celo predhodnik Žusemskemu gradu: gospoda ga je baje opu­stila, ko si je bilo radi nevarnejših časov treba izbrati bolj varno, više ležeče mesto. V Volčji jami sta bila dva grajska ribnika, tretji, še večji, je pa napolnjeval dolinski kot, ki se začenja pri Ječovju, sedanjem domovju trdnega kmeta. Ječovje ali Ječovo ima svoje ime po žusemskih ječah, ki so se nahajale na mestu sedanje ječovske hiše. Na pobočju Hrastja je nad Volčjo jamo mesto, kjer so nekoč grofje čakali divjo zver. Tisto mesto se še danes imenuje »grofovsko stajališče«. V severni smeri je vodil iz gradu resničen hodnik, v čigar notranjosti je bila kamenita prepreka. Neki možje so od zunaj že hoteli prodreti vanj, toda daleč niso mogli priti. Drug hodnik je baje vodil v »Turnski grad« in tretji v Žamerk. Od Žusemskega gradu se pride preko Javoršice na Pilštanj. Na Javoršici je bila nekoč nekaka podzemeljska trdnjava, ki je služila za zavetje proti Turkom. Tu ima neki kmet zdaj trdno gospodarsko poslopje. Grad sam je tudi Turkom kljuboval. Saj je bil silno trden. Kanoni so štrleli iz njegovih lin in so bili pokretni, ker so se dvigali s škripci.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%BDusemski_grad

Komentarji