Maska

Nekoč pred davnimi časi je v Negovskem gradu živel grof Martin. Bil je zelo osamljen, cele dneve je bral knjige, pisal pesmi ter sameval v sobi. Nikoli ni hodil na plese, ki so jih prirejali drugi grofje, raje se je sedel za mizo in prebral kakšno knjigo. Družine ni imel, z njim je živela samo njegova babica Magdalena, ki je bila že zelo slabotna.

Nekega jutra je dobil pismo, v katerem je pisalo, da si mora hitro poiskati ženo, drugače bo izgubil vso bogastvo. Ni mu bilo mar za bogastvo, saj si nikoli ni želel postati grof. Skrbelo ga je za babico, ni hotel, da se ji kaj zgodi, kajti na babico je bil zelo navezan. Ona ga je naučila brati, pisati, računati in vse ostalo … Rekel si je: »Moram si poiskati ženo in poskrbeti za babico.«

Minevali so dnevi, tedni, meseci, a Martin še zmeraj ni bil poročen. Nekega popoldneva sta ga obiskala dva moža, ki ga obvestita, da ima še samo en mesec časa, da se poroči. Martina je začelo skrbeti, kajti ženske, s katero bi se poročil, še zmeraj ni našel.

Ni mu preostalo drugega, kot da priredi ples. Povabil je vse sosednje grofe, prince, princese. In vsi so bili zelo presenečeni nad njegovim povabilom. Po mestu so vsi govorili samo o plesu, nihče pa ni vedel, zakaj je Martin priredil ta ples. V soboto zvečer je bilo že vse pripravljeno, Martin je bil že zelo nestrpen.

Gostje so začeli prihajati v lepih svečanih oblekah. Bilo je veliko mladih in lepih žensk, a nobena Martinu ni bila všeč. Gostje so plesali in se zabavali, Martin pa je ves obupan sedel v kotu in gledal v nebo. Naenkrat pa se odprejo grajska vrata, orkester je nehal igrati, ljudje so nehali plesati, vse je utihnilo.

Martin se ozre in skoz vrata je stopila prelepa mladenka, kar žarela je. Imela je lepo rdečo obleko, dolge črne lase, vrat ji je krasila lepa zlata verižica, obraz pa ji je zakrivala črna maska čez oči. Vsi so kar strmeli vanjo. Martin kar ni mogel verjeti svojim očem, kako lepo dekle. Lepotica je stopila v dvorano, orkester je spet začel igrati, gostje pa je kar niso mogli nehati gledati.

Martin je pristopil do lepotice ter jo povabil na ples. Lepotica je privolila in plesala sta in plesala. Gostje so se kar umaknili s plesišča ter se odpravili domov. Dvorana je postajala vedno bolj prazna, onadva sta še pa zmeraj plesala. Naenkrat se je dekle ustavilo in brez besed steklo iz dvorane. Martin je tekel za njo, a dekle je kar teklo daleč v temen gozd. Martin je žal ni dohitel. Niti njenega imena ni vedel.

Več dni ga ni nihče videl, zaprl se je v sobo in sameval. Imel je samo še dva tedna, da se poroči. Ni vedel, kako naj poišče to dekle, nekaj mu je govorilo, da naj pogleda v dvorano. Sprehodil se je po plesišču in na tleh našel zlato verižico. Prav takšno kot jo je imela tista lepotica. Verižico je dobro pogledal in na obesku je pisalo njeno ime Marija.

Martin je bil presrečen, saj je izvedel njeno ime. Odločil se je, da bo priredil še en ples. Prišlo je veliko gostov, a Marije tokrat ni bilo. Martin je tokrat zares obupal. Po plesu je sedel na stopnice pred vhodom v dvorano ter gledal v nebo.

Takrat pa je pritekla služkinja in mu povedala, da se babica zelo slabo počuti. Nek vitez je hitro odjahal v mesto po najbližjega zdravnika, vendar je ta prišel prepozno. Babica je do prihoda zdravnika že umrla. Martinu je zdaj bilo že vseeno za bogastvo, kajti izgubil je osebo, ki mu je pomenila največ v življenju.

Na pogrebu je bilo veliko ljudi, Martin je opazil tudi čedno dekle, ki se je skrivalo za drevesom, bila mu je znana. Po pogrebu je začel pakirati svoje stvari, ko se je malo zamislil. Babica si je zelo želela, da bi se poročil, si ustvaril družino in še naprej živel v Negovskem gradu. Takrat pa je nekdo pod oknom izgovoril njegovo ime.

Pogledal je skozi okno in zunaj je stalo dekle z masko. Hitro je stekel do nje. Hotel ji je sneti masko z oči, vendar mu dekle tega ni dovolilo. Vprašala ga je, če ima njeno verižico, Martin jo je hitro izvlekel iz žepa in ji jo nadel. Dekle je takrat snela masko. Martin kar ni mogel nehati občudovati njene lepote. Prijel jo je za roko in jo pospremil do knjižnice v gradu, kjer ji je vse razložil.

Pogovarjala sta se dolgo v noč in se tako bolje spoznavala. Naslednjo jutro je grof Martin celemu mestu napovedal poroko, ki bi naj bila že naslednji dan. Na poroko so prišli vsi meščani, sosednji grofje, sorodniki. Poroko so slavili v dvorani na gradu, kjer sta se Martin in Marija prvič videla. Zabavali so se dolgo do poznih jutranjih ur. Tako je Martin ostal na Negovskem gradu z vsem bogastvom, ki ga je imel.

Z Marijo sta veliko potovala po svetu, vendar nikoli ne bosta zavedno odšla iz Negove. Marija je rodila dva sinova Jožefa in Felixa ter hčerko Katarino. Skupaj so živeli srečno do konca svojih dni.

Viri:

Grajske zgodbe, Katja Čolnik, 2011
"Pri urah slovenščine učenci spoznavajo različna književna dela, pri katerih spoznavajo značilnosti različnih književnih prostorov in literarnih oseb. Tematika kulturnega dne osmošolcev je bila Grajske zgodbe. V zgodovino kraja Negova in Negovskega gradu jih je popeljala vodička Dragica Starovasnik, ki je povedala še marsikatero zanimivo anekdoto iz preteklosti. Legende so učence popeljale v domišljijski svet in nastali so zanimivi literarni zapisi. Učiteljici Živana Safran in Alenka Kozar."

Komentarji