Mati božja rešiteljica

Živela je pobožna in bogata gospodična. V kapeli svojega gradu je imela lepo voščeno podobo Marijino. Podoba je bila iste velikosti kakor gospodična in gospodična jo je tudi oblačila v take obleke, kakršne je nosila sama.

Gospodična se ni marala in se ni mislila omožiti. Pa ti pride v tisti grad zal, mlad grof, ki se je kazal na vso moč pobožnega in poštenega. Bil pa je razuzdanec, ki je bil zapravil pri kockah in ženskah očetovo premoženje. Ker je slišal o bogastvu pobožne gospodične, jo je poiskal in zasnubil.

Gospodična se je zaljubila v lepega moža. Res je vprašala Marijo za svet, preden se je odločila; ali ko se ji je zdelo, da Marijina podoba odmikuje, tedaj je pogledala rajši drugam. Poročila sta se, a kmalu po poroki je prišlo nad ubogo grofico gorje. Mož ji je pobral ves denar in zlatnino in je odšel, da igra in se baha. Grofica je žalovala in molila. Kot dekle je oblačila Marijo in sebe v belo obleko – zapuščena žena je oblačila Marijo in sebe v črno, žalostno. Blaga duša ni zamerila svojemu možu, ni ga sovražila. Samo molila je vedno zanj, prosila je, da bi se izprobrnil in povrnil k njej.

Vsak dan je stala po maši na najvišjem stolpu svojega gradu in gledala na cesto, ki je bežala v temne gozdove. Gledala je, se li ne vrača njen ljubljeni, izgubljeni mož.

Dve leti je čakala. Potem je zagledala svetlo čelado, konja, ki je prestavljal trudna kopita, jezdeca, ki je visel žalostno na njem. Brez hlapca, brez spremstva, sam in pobit, se je vračal mož k ženi. Čuvaj je zatrobil v rok, vrata so se odprla in spustili so most čez jarek. Vas blažena je hitela žena možu nasproti. Dasi je bil brez spremstva in se mu je poznalo neredno življenje in čeprav ji je odnesel in zapravil ves denar: njen mož je, vrnil se je k njej, skesan in spokorjen.

Ljubeznivo ga je sprejela, niti besedice očitanja ni slišal, samo rahle besede ljubezni. Ljubeznivi sprejem je pekel grofa, ničvrednega moža, kajti ni se vrnil, da bi ostal pri ženi, temveč da ji pove: »tudi grad sem zaigral in ti boš morala iz svojega na tuje!« Ljubeznivi ženi, ki je bila tako vesela, ni mogel in ni hotel povedati tega. Klavrn je hodil po gradu in iskal samoto ter se ogibal njenih ljubečih oči.

V kotlini pod gradom je bil velik štor segnitega bukovega drevesa. Grofica je pravila grofu, da so se prikazovali včasih tam škrati, ki so mamili bedne ljudi in jih varali, da so jim prodajali duše.

Večkrat je stal grof v kotlin. Ko bi prišel škrat in mu dal zlata, da reši grad, rad bi mu prodal svojo dušo … Ali ni več čas škratov, to so bile samo marnje.

Bližal se je dan, ko bi prinesel grofici sporočilo, da ji je zaigral mož dom. Grof je hodil v svojem obupu po oni kotlini. Gleda podrto bukev in glej! Iz razpoke v štoru zraste možicelj – dolg komaj pedenj – brada mu je laket dolga. Škrat! Že odpira usta, se priklanja:

»No, grofič moj, žlahtni gospod! Kaj vam teži žlahtno srce? Že dolgo vas gledam in smilite se mi. Povejte! Znamo vse in imamo leka za vse. Mar vas ne ljubi žlahtna gospa? Je konjič bolan, je upnik neslan? Ni denarja?«

Grof moči. Srce in vest ga svarita: »To ni čist posel. Pusti bradača!«

Toda škrat še prigovarja: »Zaupaj prijatelju! Gospodarji smo zemlje – ona neskončno bogastvo objemlje. Samo govori in želi – odprto ti bo.«

Ni molčal dolgo grof. Potožil je škratu, kako mu je hudo, ker je zaigral ženin denar in grad. In še je potožil, da nima žene kam dati in nima s čim živeti.

Škrat se je smejal: »Izvrstna šala! Ne pači se pred menoj, prijatelj! Vem, da ti je žena samo na poti. Kdor rad igra ni rad doma! Kaj boš? Le povej, koliko denarja hočeš? Glej! Za malo ceno dobiš za vse žive dni zlata, kolikor ti ga srce poželi! Za malo peno, za prav malo: za podpis. In čuj! Bolj ko boš zapravljal, bolj si boš pripravljal. Za malo ceno. Za podpis s tvojo srčno krvjo.«

Grof pa je zapravljal denar po velikih mestih. Na turnirjih, na igriščih in na plesiščih. In bolj ko je zapravljal, bolj je naraščal denar. Vendar ga je vedno bolelo srce. Napival se je, da ne bi mislil, kako beži dan za dnem in se bliža obletnica nesrečne zaveze s škratom. In bolj ko se je bližala, bolj je pil in razgrajal. Seveda ni mogel s tem ustaviti onega dne.

Prišel je.

Grof je moral pustiti kvarte in kocke, ženske in vino in se napotiti domov. Prišel je na grad pet dni pred obletnico. Kako ga je bila vesela blaga žena! Nič mu ni očitala, ničesar ga ni vprašala. Menila je, da se je iznorel in ostane odslej pri njej. Vneto se je zahvaljevala in priporočala Mariji.

Grof, ki je imel greh na duši in slabo vest, se dobrikal ženi in premišljeval, kako bi jo odpeljal k škratu. Pet dni je preteklo hitro. Prišel je na nesrečni šesti dan. Grof je vprašal ženo: »Ali bi ne jezdila, moja ljuba, danes z menoj na sprehod? V gozdu je dober zrak.«

»Prav rada jezdim s teboj, dragi mož,« se je razveselila grofica in šla, da se napravi za ježo. Grof je ukazal pripraviti konja. Ko sta ju hlapca osedlala, pride iz grofičinih sob črno oblečena gospa in zajaše konja. Od klobuka je visela črna riža, ki je zagrinjala obraz.

Ko vidi grof, da je žena že na konju, zajaše tudi on svojega in ga zapodi naprej. Žena je jezdila za njim, on je ne pogleda. Boli ga srce, peče ga vest. Ali podpis je podpis in denarja bo imel svoje žive dni, kolikor si ga srce želi.

Tako prijaše do bukovega štora, kjer že sedi škrat in čaka. Grof ga vidi, počaka ženo in ji pravi: »Daj, ljuba moja, stopiva tu raz konje in oglejva si malo to imenitno kotlino.«

Gospa ne spregovori, skoči s konja, stopi k škratu in odgrne svoj obraz …

Škrat zatuli od groze, se zvije in izgine.

Grof pogleda gospo – toda pade na trla in obleži. Strašen je bil prelepi gospejin obraz, strašen, kakor oborožena vojaka: bila je podoba Matere božje, ki je oživela in tako rešila svojo varovanko. Pred njo je omagala peklenska moč.

Tačas se je bila grofica v gradu napravila. Pride na dvorišče, pa ji reko hlapci, da je gospod že odjezdil in da so mislili vsi, da je ona z njim. Gospa se začudi, vzame drugega konja in jezdi s hlapci za možem. Prijezdi do kotline in zagleda plamen. Naglo skoči s konja: bukov štor gori z neznanim plamenom, ob njem leži nezavesten njen mož! Rešila ga je in priklicala k zavesti.

Povedal ji je vse in jo prosil odpuščanja.

Odslej je živel z njo sveto in srečno.

Ko je gospa umrla je odšel v samostan.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Dobrna~Ka%C4%8Dji_grad

Komentarji