Ne odganjaj beračev!

Bila je bogata srečna vas. V njej ni bilo bolezni, smrt se ni oglašala v njej. Stoletni starčki so pestovali otroke, polje je rodilo, živina se je množila, noben berač ni prišel brez daru od hiše.

Nekoč pa se je napotil volkodlak iz neke druge vasi v Srečno vas. Prišel je v podobi berača. Ustavil se je v prvi hiši ob cesti. Gospodinja je pravkar jemala kruh iz peči. Dišalo je, da so se jele beraču cediti sline. Kajti vsak volkodlak je ves mrtev na vroč kruh.

Berač je prosil gospodinjo za hlebec kruha.

»kaj? Kar cel hlebec?« se je začudila gospodinja in pogledala berača. Kar zdelo se ji je, da ni pravi. Bala se je, da je kakšen čarovnik in je nagnala berača z loparjem.

Volkodlak je sklical vse bližnje volkodlake in vedome na zborovanje. Zbrali so se na razkrižju pred Srečno vasjo. Volkodlak, naš znanec, je posredoval in zatožil gospodinjo, ki mu ni dala hlebca kruha, dasi ga je imela celo peč. Z ogorčenjem so poslušali obtožbo krvavogledi volkodlaki in razmršene vodome.

»Kam pridemo,« so poudarjali, »če izgubi človek čut usmiljenja in pravice. Kaznovati je treba vso vas, da bodo vedeli pozni rodovi, da se ne sme poditi berač od hiše.«

Po dolgem prerekanju so sklenili, da morajo umreti iz one vasi vsi ljudje. Večer za onim dnevom, ko je bil berač volkodlak v Srečni vasi, je hodila senca od hiše do hiše. Na vsaka hišna vrata je potrkalo tako grozno, da so se krčila srca starcev in žena. Pogledali so se, pa nihče se ni upal do vrat. Kmalu so izvedeli, kaj je pomenilo trkanje: na polje se je spustila črna megla, ki je zamorila pšenico. Živina je poginila na paši.

Vaškim gospodinjam se je takoj zazdelo, da so tu vmes nečedne moči. Prekadile so hiše, hleve in polja s šentjanževico, z brinjem in blagoslovljeno brezo; izpuščali so ponoči pse, da pomorijo volkodlake. A ti so se zbirali vkljub vsemu temu na sredi vasi. Devet noči so se zbirali, deseto noč so klicali vaščane po imenu. Prejšnje noči je usihala voda in je zgorel ves živež. Deseto noč je prišla črna smrt na vaščane. Kogar je bilo poklicalo ponoči, ta je umrl drugi dan. Bil je jok in strah po vasi. Bežali so v gore.

Že so bili zbežali vsi gospodarji, samo mož gospodinje, ki je bila napodila berača z loparjem, je ostal, da bi vzel kruh iz peči in ga nesel družini v gozd. Žena ga je bila še vsadila, potem je bila zbežala za drugimi v gozd. Pri peki je zalotila moža črna noč. Prižgal si je trsko in ogledoval kruh. Lepo se je rumenil in mož je upal, da dospe še tisto noč s kruhom k svoji družini.

Kruh je bil pečen.

Gospodar je vzel grebljico, da bi potisnil hlebce k istju. Kar je nastal na dvorišču strašen ropot …

Zaklenjena hišna vrata so šla na stežaj … K peči je planil velikanski hrt, siv kakor deževni dan, postavil prednje tace na zapečnico, molel jezik iz gobca in gledal s krvavimi očmi kadeči se kruh.

No, naš gospodar je vedel, kako je … Ročno je vzel vroči hlebec, ga prelomil in vrgel psu. Ta je požrl kar celo polovico in je že požiral z očmi druge hlebce. Gospodar je prelamljal hlebce in jih metal psu, dokler ni izginila vsa peka v tistem nenasitnem žrelu.

Potem se je sprevrgel pes v berača in spregovoril: »Blagor tebi, da si mi dal kruha! Ustavil si kugo, ki je prišla za kazen na vas. Vrnite se zdaj mirno v vas! Nikogar ne bo več klicalo, rodila vam bo spet živina in obrodilo polje. Ali ne pozabi: Če te prosi berač kruha – daj mu ga! Nič ne veš, kdo tiči za beračem. Kolikokrat je izkušal Bog srca v podobi berača …«

Berač je izginil. Gospodar je šel veselo v gozd in še tisto noč so se vrnili vsi domov.

Odslej ni napodil nihče več v vasi berača in vrnilo se je prejšnje blagostanje.

In vas je bila zopet Srečna vas.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke#II._Knjiga:_4._Povodna_deklica_in_lovec

Komentarji