Neumni Matiček

Pastir, ki je pasel velike črede na velikem travniku, je imel tri sinove. Starejše dva sta pomagala očetu pri paši in molži, najmlajši pa je sedel najrajši za pečjo, pekel v pepelu krompir in lešnike in dremal. Oče in starejša dva so vstajali zgodaj in šli na delo. Matiček pa ni ljubil jutranje rose. Čakal je, da jo popije sonce in mu pride povedat na posteljo. Brata sta zmerjala Matička, da je lenuh in bedak.

Dogodilo se je, da je moral oče v semenj. Na pašo bi morali vsi trije sinovi. Starejša dva se nista branila, ali Matiček je ostal rajši za pečjo, da se ne bi prehladil v rosnem gozdu. Dremal je do poldne. Opoldne ga pokliče mati. Ko je pritekel iz zapečka, mu veli mati:

»Poslušaj, Matiček! V loncu so cmoki in kisla juha. V bisagi je hleb kruha. Pojdi in nesi bratoma kosilo, da ne boš kradel vedno Bogu čas. Hodi, Matiček in bodi pameten.«

Sin je zazehal in se napotil. Moder naj bo, je rekla mati.

Moder človek pa je previden na svojih potovanjih.

Matiček je prišel do mostu nad potokom. Na mostu zapazi, da zevajo med deskami luknje. Skozi luknje bi padel Matiček lahko v vodi, tam bi utonil in brata bi bila brez kosila, mati ob svojega najmlajšega sina.

Pa si domisli modra glava: hlebec vzame in bisage in zamaši prvo luknjo v mostu, tretjo in četrto, in ko pride srečno čez nevarni most, si oddahne: »Pameten si bil, Matiček, in mati te bo pohvalila, brata pa objela, ker bosta dobila kosilo.«

Potem pogleda še v vodo, če ni padel v njo – ob tem pozabi na mostu kruh.

Ko se je ozrl, je ubogi Matiček zagledal črno senco črnega moža. Zakričal je revež nebogi in se spustil v beg. Tekel je preko polje, skakal preko ograj. Ali kadar se je ozrl, je videl, da teče črni mož neutrudno za njim.

Matiček se je ustavil utrujen, si brisal pot in prigovarjal črnemu možu: »Če me ne poješ, ti dam prav dober cmok. Jaz moram nesti bratoma kosilo.«

Senca mu ni odgovorila. Vendar se je zdelo Matičku, da mu prikimuje. Vrže tedaj cmok iz lonca in zbeži. Senca za njim. Matiček vrže drugi in tretji cmok iz lonca, dokler ni bilo nobenega več. Senca je še vedno za njim. Če bi požrl Matička črni mož, kaj bi rekla mamica?

Matiček prigovarja svoji senci: »Pusti me že! Saj ti pravim, da moram nesti bratoma kosilo. Pusti me, dam ti lonec in juho.«

Menil je, da se bo ustavil mož in mu razgrizel lonec, pa mu ga vrže v glavo.

Potem je tekel, dokler ni pritekel do bratov ves zasopljen in potan.

Brata ga izprašujeta: »Kje je najino kosilo?«

Matiček pokaže na svojo senco: »Ta črna pošast me je hotela požreti, pa sem ji dal vajino kosilo.«

Brata se razjezita: »O bedak! Saj to je samo tvoja lastna senca.«

Matiček jima odgovori: »Nista mi mogla povedati, da beži človekova senca za človekom? Zdaj sem že moder.«

»In midva lačna,« se kregata brata. Poslušaj, bedak! Midva greva domov, da si privoščiva kaj kosila. Ti pa pazi lepo na ovce. Če bi se razletele, zapodi jih lepo na kup, bodi pameten!«

»Saj ni treba tako vpiti!« se orosi Matiček. »Nisem gluh in tudi tako neumen ne, da ne bi vedel, kako se pasejo ovce. Le pojdita, modrijana!«

Brata sta šla, Matiček pa je stopil med ovce.

Žival je poznala, da ni pravi pastir in je bežala od njega. Matiček je bil ovce s palico, jih pobil mnogo in jih znesel na kup.

Ko vidi, da se vračata brata, jima teče naproti in kliče veselo: »Glejta kako jih lahko pasem – vse so na vkup.«

Brata se začneta jokati od žalosti in jeze in vpijeta: »Kaj si naredil, nesrečni bedak? Ovce si ubil! Ovce se ne tolčejo po glavi.«

Matiček je mrmral: »Tudi to bi mi bila lahko povedala. Zdaj sem že bolj pameten.«

Starejše brata nista vedela, kaj bi počela. Bala sta se očeta in ljudi, kajti polovica ovac je ležala pobita. Matiček jima je svetoval, naj spravijo mrtve ovce v stajo in zbeže v gozd. Svet neumnega je obveljal. Zanesli so ovce v stajo in bežali.

Ko so prišli že daleč v gozdu, se spomni starejši brat, da niso zaklenili stajinih vrat. Torej naroči Matičku: »Idi, bedak, in zakleni vrata! Toda dobro, da jih ne bo mogel oče odpreti. Zdaj boš zaklenil zadnjič lastna vrata, zdaj boš videl kako grenko je človeku, kadar ga bijejo tuja vrata po petah. Le pojdi! In prinesi nama tudi kaj za pod zob.«

Matiček je premišljeval bratove besede in šel previdno v vas.

Doma je vzel skledo suhih hrušk in vrč sadjevca. Šel je do ovčje staje in zaklenil vrata. Dolgo je stal pred zaklenjenimi vrati in premišljeval, kako ga bodo tolkla tuja vrata po petah. Pa zakaj bi ga tolkla tuja vrata po petah? Sklep Matičkovega premišljevanja je bil ta, da je snel dobro zaprta vrata in si jih nadel na hrbet.

Ko pride tako obremenjen k bratoma, jima pravi veselo: »Vidita! Tuja vrata me ne bodo tolkla po petah, ker me tolčejo lastna. Dobro sem zaklenil! Naj odklene zdaj oče!«

Brata sta rekla: »Bedak je bedak! Kar si prinesel, to nosi. Morda te izpameti.«

Matiček je poudarjal: »Boljša domača vrata nego tuja. Rad jih nosim. Samo hruške in vrč bi rad odložil. Denem pa na vrata naj mi pomagajo nositi.«

Naložil je na vrata vrč in hruške. Tako si je pomagal modro iz nadloge. Zadovoljen nad svojo dobro mislijo gre za starejšima.

Prišli so daleč in znočilo se je.

Vsi trije bratje so splezali na visoko smreko. Matiček z vrati, s hruškami in vrčem.

Komaj so našli goraj pripravno vejo, da bi se odpočili, že slišijo kričeče glasove pred seboj. Pogledajo in, kaj vidijo? Pod smreko šest oboroženih velikanskih mož. Vsak ima žakelj na rami, v žaklju žvenkeče denar.

Starejši brat reče: »Oha! Zdaj smo v pasti: roparji so. Bodimo tiho, bodi tiho, bedak!« Bratom na smreki postaja grozno vroče, najbolj Matičku, ki drži še vedno vrata. Revež misli, da ga teže hruške in šepeče bratoma: »Jejmine! Ne morem več držati hrušek!«

Brata se togotita: »Le drži, matace, kar si prinesel, sicer nas najdejo in pokoljejo zaradi tvoje neumnosti.« Pa komaj je izgovoril, vzdihne Matiček: »Jaz ne morem več!«

Vrata se nagnejo, hruške trkljajo po vejah in padejo na roparje.

Glavar pogleda navzgor in meni: »Zarja poka, jutro meče storže s smreke.«

Roparji kurijo, jedo, štejejo denar.

Matička tiščijo vrata, pa misli, da ga teži samo vrč, in stoče: »Ne morem več! Vrč je pretežak!«

Brata se togotita: »Le drži, matace, kar si prinesel, sicer nas najdejo in pokoljejo zaradi tvoje neumnosti.«

In že je letel vrč navzdol in reče: »Rosa pada, dan je tu!« in šteje naprej denarje.

Zdaj si pa domisli Matiček, da ga teže vrata. Nič ne vpraša, kar izpusti – z velikim ropotom padejo vrata na roparje. Ti poskočijo, kriče: »Vrag je nad nami!« in beže.

Zadnji ropar se ozre na begu, vidi, da ni nikogar in kliče:«Postojte, postojte!« Bežečim se zdi, da kliče: »Le pojte! Pojte!« - in beže še hitreje, on pa za njimi, da jih ustavi.

Ko ni bilo nikogar pri denarju, so zlezli bratje previdno s smreke in se vsedli k pečeni ovci. Potem so pobrali raztreseni denar, si naprtili vreče na rami in se odpravili domov. Saj se niso več bali očeta, ker so povrnili lahko škodo, ki jo je bil naredil Matiček.

Plačali so pobite ovce in kupili očetu bogato čredo.

Matičku so kupili sukneno obleko in baržunast telovnik, a on je ležal vendar najrajši za pečjo in pekel v pepelu lešnike in krompir.

Literatura:

https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji