Minila je že tretja noč od prvega napada Turkov. Jutri napovedujejo še eden napad. Vojno polje je polno trupel, njihove in naše strani. Negova vas še vedno stoji. To je dobro. Ker smo vsi vojaki lačni, prosimo ljudi za hrano. Oni so pa tako preplašeni, da niti vhodnih vrat ne odprejo. Vse stojnice so zaprte. Negova zgleda kot mrtva vas. Niti sluha ni o ljudeh. Vseeno se moramo boriti. Zaradi lakote bomo umrli ali pa bomo pobiti v napadu.
Zato smo naredili načrt. Splazili se bomo v grad! V kleti imajo zagotovo veliko hrane in pijače. Stari stražar vedno zaspi med čuvanjem vrat. Skrivni predor bi naj bil blizu teh vrat, dvižnih vrat. Tovariš Jakob Wienerwurster bo že vedel. Zvečer smo se splazili v grad. Bili smo previdni. Potiho smo se splazili v klet, kjer je bilo več vina kot hrane. Odprli smo en sod in začeli piti. Napili smo se. Naslednje jutro nas je stražar našel v kleti, nas zaprl vanj in šel po grofa Maximiliana. Ko ga je stražar pripeljal do kleti, je grof pobesnel.
Vzel je svoj meč in nas hotel ubiti na kraju. A njegov pomočnik mu je to preprečil. Rekel mu je, da zdaj ni čas za to, saj nas napadajo Turki. Umiril se je in nam zadal kazen, 2 dni na Prangerju. Rekli smo si: »Vsaj siti smo!« Najprej je bil na vrsti moj tovariš Jakob. Imel je srečo in ponižno pretrpel. Naslednji sem bil jaz, skoraj bi umrl od nesreče in sramote. Naslednji dan zjutraj me je zbudil hrup. Nek domačin je bežal pred nekom, začudil sem se. Ko sem pogledal, sem videl, kako je proti meni prihitel konjenik. Z mečem je zamahnil in vedel sem, da je konec. Odsekal mu je glavo. Konjenik je kot nagrado vzel glavo viteza Stanislava Krambergerja. Naenkrat se je usul dež puščic iz obzidja na turško vojsko. Turki so bili pobiti na vratih gradu. Negova vas se je še enkrat rešila napada Turkov. Ampak s kolikšnimi žrtvami?
