Okolica kunšperškega gradu v ljudskem spominu

Nad gradom se nahaja sedaj posestnik Borštner, čigar hišno ime spominja na to, da so tu nekoč prebivali gozdarji. Blizu Borštnerja je kotlinast svet, kjer je bil nekoč grajski ribnik. Severno od gradu je bil velik marof, čigar ime še danes nosi veliko poslopje, služeče za hišo in gospodarsko poslopje. Tu je bila tudi mlekarna ali »švicarija«. Ko se je zadnji mlekar oženil na Ples, je prinesel k hiši ime »Švajcer«. Grad je dobival svojo vodo po ceveh z Orliškega po­gorja. V gozdu nad gradom je bila velika skala, imenovana »prižnica«. Z nje so s pomočjo velikega roga klicali tlačane na delo. Grajska uprava, ki je na Bizeljskem gradu, skalo še zdaj uporablja v isto svrho. Klicar prihaja nanjo z velikim rogom in javlja preko Sotle, koliko ljudi je po­trebno za to ali ono delo, n. pr. za vinograd. Dva ribnika sta bila tudi v ravnini na severni strani gradu.

Tu so se vrhu tega širili od Sv. Petra do Zatreba na Hrvatskem veliki grajski travniki. Od Sv. Petra do Lenarča so se na razdalji kakih 2 km vršile grajske košnje. Kdor je nakosil eno brazdo ali en red, tisti je svoje delo opravil ter je dobil »boleto«. Pri košnji so se pa kosci tudi stavili, kdo bo dokosil do kraja in samo dvakrat koso brusil. Tik pod grajskim hribom se je nahajal trg Kunšperk, predhodnik Sv. Petra pod Sv. gorami. Danes je Kunšperk obsežna vas z zelo raztresenimi hišami. V vasi se je nahajala cerkev Sv. Jakoba, ki je bila župna cerkev. Proti koncu XVIII. stoletja je bila v slabem stanju in župnik Korenina je vprašal v cerkvi župljane, ali jo hočejo popraviti. Vstala je pa samo ena ženska. Župnik se je preselil v Št Peter in cerkev sv. Jakoba je pričela razpadati. Okrog nje je bilo pokopališče in sedanja Kidričeva hiša je naslednica prejšnje kaplanije.

Druga cerkev, posvečena sv. Marjeti, je pa bila nad gradom. Tudi ta je danes v razvalinah. Med obema cer­kvama je bila pot s kapelicami. V trgu so bili sejmi, ki jih je baje kmet Juričko pro­dal deloma Klanjcu in deloma sosednjim krajem. Juričko je bil občinski svetnik in je dobljeni denar zapil. Vseh sejmov je pa bilo dvanajst. Današnji šentpetrski in sveto-gorski sejmi so posledica novejše podelitve. Kot trg je imel Kunšperk svoj pranger ali sramotilni kamen, ki je na nekak način prišel v Podsredo, kjer je naslonjen na neko hišo sredi trga. Pranger je še danes vzrok za razburljive spore med Šentpetrčani in »Srejani«, kakor da bi bilo od njega odvisno trško dostojanstvo. Leta 1882. so ga neki Šentpetrčani na skrivaj odpeljali.

Ali morali so ga vrniti; bilo je nekaj sodnijskih obsodb. Po svetovni vojni so se šentpetrski fantje zopet podali, da ga vzamejo nasprotnikom, pa podjetje se jim ni posre­čilo. Neki mož, ki je imel tedaj pravico nositi puško, jih je "videl, ko so se peljali, in je izjavil: »Da sem vedel, po kaj gredo, bi jim bil konje postrelil.« Srditost glede prari-gerja. je tedaj velika. Nedavno se je s kamenom zopet zgodila nesreča. Neki ponočnjaki so ga podrli, pri čemer mu je odletela glava. »Srejani« so ga nato prevezali z železjem in prikovali na steno. V Št. Petru sem pa čul odločno zatrdilo, da niso bili krivci šentpetrski fantje, kajti tik pred odločilno uro so še bili v neki domači gostilni. Tako je predmet iz preteklosti še simbol sedanjosti.

Na grofovsko preteklost spominjajo še neka imena v Kunšperku in v bližini. Tattenbachi, lastniki Kunšperka in Bizeljskega, so kot obrtnike z Bavarskega preselili v te kraje Bratengraserje, Šneberje in Fenrihe, ki pa so danes že trdni Slovenci ter se ne bavijo več s prvotnimi poklici.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Kun%C5%A1perk

Komentarji