I.
Z lindeškega gradu so roparski vitezi vsako leto poslali na konjiški grad voz zlatnikov. Za ta prevoz so imeli v službi hudiča.
Ko je hudič nekoč vozil zlato, mu je voz obtičal, na strmi cesti, ki pelje preko Polena v Konjice. Naprosil je bližnjega kmeta, da mu pomore. Kmet je zapregel v voz par volov in srečno pripeljal zlato v konjiški grad. Tam ga graščak vpraša, kako plačilo zahteva. Kmet mu odgovori, da bi rad zlatnikov. Toda hudič mu nasuje oglja v klobuk. Kmetu za oglje ni bilo in ga zavrže.
Ko pride domov, ga vpraša žena, kako plačilo je prejel. Jezen ji odgovori, da so mu dali samo oglja in vrže klobuk na mizo. Toda silno je presenečen, ko opazi za klobukom svetel zlatnik. Brž pohiti na mesto, kjer je bil
stresel oglje, toda ničesar hi več našel, pač pa je iz tega vsega spoznal, tla je s svojo vožnjo pomagal hudiču.
II.
Nekoč so grajski hlapci vozili v temi težek voz z gradu v Konjice. Ker grajska vprega ni bila dovolj močna, so naprosili kmeta Kamenščaka, landeškega soseda, da. je pripregel svoja dva črna vola.
Dospeli so v Konjice. Tam je Kamenščak opazil, da sta bila na vozu samo dva zeljna škafa, ki sta bila skrbno pokrita. Mladi graščak Leopold mu je dal za plačilo poln klobuk nečesa trdega in mu je naročil, naj ne pogleda vanj, dokler ne pride domov. Kamenščak pa je bil radoveden, kaj mu je mladi graščak dal za dolgo pot, in je v »Grabnu« pogledal v klobuk. Videl je v njem samo oglje. Jezno ga je raztresel po cesti, odšel domov in povedal sosedom, kaj se mu je pripetilo. Drugi dan so pa našli sosedje na cesti razmetano zlato.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Lindek
