Dvor Pobrežje
Leta 1547 je baron Ivan Lenkovič strmo nad Kolpo pri Adlešičih sezidal grad Pobrežje (Freienthurn) renesančno trdnjavo z močnim obzidjem, ki so mu priključili še velik protiturški tabor. Sedemnajst let pozneje so grad kupili pl. Burgstalli, leta 1743 grof Barbo, nato so bili lastniki pl. Bonazziji in grofje Auerspergi, od konca 18. stoletja do leta 1904, ko je Pobrežje prešlo v meščanske roke, pa so bili graščaki baroni Apfalterji. Leta 1918 je grad kupila rodbina Zurc. Med vojno so Pobrežje kar dvakrat, leta 1942 in 1945 požgali Nemci.
1547
prva pisna omemba stavbe
Zapuščen
dejavnost/stanje stavbe
Adlešiči
lega stavbe
Objekt spada pod nepremični spomenik lokalnega pomena in je bil zanj razglašen 17. decembra 1988. Kulturni lokalni spomenik je objekt, ki ima izjemno kulturno vrednost na lokalnem nivoju. Taki objekti so sprva ovrednoteni kot kulturna dediščina in nato vpisani v Register nepremične kulturne dediščine. Razglasitev poteka z akti o razglasitvi, ki jih sprejme pristojni organ. Ti akti se objavijo v Uradnem listu RS ali glasilu lokalne skupnosti.
Eno od grajskih poslopij je še ohranjeno in pokrito s streho, razvaline grajskega jedra segajo dve nadstropji visoko, obrembno zidovje pa je precej razpadlo.
1942 so ga požgali partizani, ker so bili notri Italijani.
22.3.1945 so ga pa požgali Nemci (in Ustaši), ko so se umikali. Partizani so imeli v gradu delavnice, ampak jih takrat ni bilo več v gradu (viri so si različni).
Na fotkah je sicer samo ena stavba. Od gradu sta ostali celi samo dve, na zunanji strani obzidja (zid je tam debel skoraj poldrugi meter) pa je bila dograjena stavba 1840 (na portalu vrat je vklesana letnica).
Na koncu obzidja ob cesti je druga ohranjena stavba, obrambni stolp. Dejansko je iz dveh delov: skrajni desni je bil najbrž narejen takoj do leta 1555-57, kasneje pa je bil dozidan prizidek (16. st.?). Le-ta je bil nižji od sosednjega stolpa, ki je sedaj v isti višini, ker so po 2. sv. v. uporabili material za obnovo sosednje vasi Adlešiči.
Na grajskem vrtu je kapela sv. Florjana (1697), na žalost v precej klavrnem stanju, ker so komunalci posekali bršljan, ki je vsaj približno varoval zidove pred zmrzaljo. V kapeli je bila grobnica (še v 50. letih se je tja plazil moj stari), kjer je bila pokopana sestrična Jožefa I. (kasneje prepeljala na Dunaj).
Glede na litografije Valvasorja, bi moralo biti obzidje tudi na drugi strani ceste do mlina in žage (kasneje zgrajena, prej je bila cesta speljana levo od gradu do Kolpe). Tam je stala nekaj sto let stara lipa, ki so si jo najbrž posadili vojaki za senco. No, in v grmovju je nekaj kamnov, ki delujejo kot ročno obdelani, prav tako pa je bilo (zdaj pod travno rušo) najti rečni pesek v ravni liniji. Vsekakor vredno narediti kakšno sondažo.
Med obema vojnama je bil skrbnik gradu Peter Rauch (tudi skrbnik gradu Krupa), ki je grad Pobrežje odkupil. Žago in mlin je še pred smrtjo prodal Kuzmi (menda 1929 po sosedski ceni, ker so zanj skrbeli med boleznijo). Ostalo je pa raztalal otrokom. Kako je en del v roke Cvitkovičem prišel, nimam pojma, za drugi dve tretjini pa sorodstvene veze poznam.
Aja, najbolj impozanten del so bile Generalije. V ruševinah (in v občinski lasti). Nekaj so se pred leti arheologi pasli tam, pa v glavnem pustili samo razkopano. Je pa v zidu proti Kolpi vidna lončena cev, ki je bila najbrž za sekret 😉