Pripovedke o limbuški graščakinji

Dravska roža

Dravska roža (1993), prvič izdana leta 1943 s podnaslovom Bajka v 126 slikah Jožeta Beráneka, uvrstili bi jo lahko med povedke, ima večinoma precej natančno določene književne prostore: zgodba se sicer začne na samotni pohorski planini, pomemben preobrat se zgodi pri križpotni lipi, nato pa se nadaljuje v limbuškem gradu in na Mariborskem otoku, imenovanem tudi Kačji otok.

Star drvar, na katerega se zruši skladovnica bukovih drv, pred smrtjo naroči svojim trem sinovom, naj živijo v slogi, vsakemu da sekiro, žago in hlebček kruha. Po očetovi smrti sta starejša dva najmlajšega brata opeharila za kruh, šli so po svetu, čeprav jim je oče naročil drugače, potem sta ga ob križpotni lipi oslepila, očetova duša pa je vse to gledala. Očetova duša je prosila Boga za pomoč in drvarčku je bil vid povrnjen.

Najstarejši sin je šel na limbuški grad, kjer se je z zlobno graščakinjo pogodil, da ji prinese dravsko rožo 2, ona pa ga vzame za moža. Najstarejšemu sinu je očetova duša povedala, kje raste dravska roža, on je ubogal očetov nasvet in graščakinji prinesel korenino, iz katere zraste prelepa roža, vendar graščakinja ne verjame v korenino, zato ga da zapreti.

Srednji sin je šel za splavarja, nekoč pa pride na limbuški grad in prosi graščakinjo za službo, ona mu da nalogo, da ubije dravskega zmaja, ki živi na Kačjem otoku. Tudi srednjemu sinu se prikaže očetova duša in pove rešitev: sin naj nastavi vedro mleka, ko pa ga bo zmaj pil, naj mu odseka glavo. Tudi drugi sin je pogubljen, zmaj namreč popije mleko, v katero se je zmešala tudi njegova kri, brizgne vanj in ga oslepi, nato ubije. Tudi ta kazen je bila pravična, srednji sin je namreč oslepil najmlajšega.

Tretji živi kot hlapec volar, za pošteno delo dobi par volov, le-ta zamenja za črna psa, ki ju vodi črn možak, peklenski zlodej. Tudi najmlajšemu se prikaže očetova duša, mu da navodila, kako bo premagal dravskega zmaja, kar mu s pomočjo začaranih bratov – črnih psov tudi uspe. Ko se psa (brata) pokesata, postane njuna dlaka bela, najmlajši pa jima obljubi, da ju bo pokopal v očetov grob in bosta tako našla svoj mir. Limbuški grofici odnese zmajevo glavo, ona pa mu zastavi nalogo: da bi se poročila z njim, ji mora prinesti zlato kronico kačje kraljice s Kačjega otoka. Kljub očetovemu opozorilu gre na kačji otok, ubije kraljico in ukrade krono: prej mu je bila sreča naklonjena zaradi njegove poštenosti, zdaj pa je postal morilec in tat. Kače ga napadejo, ovijejo se okrog njega, tako v Dravi umre. Duša njegovega očeta prosi za milost najmlajšega sina, ki je vendarle živel do zadnjega zelo pošteno, zato mu dravska roža vrne življenje. Limbuška graščakinja okameni, pohorski zlodej pa odnese svoje plačilo: njeno črno dušo. Najmlajši drvarjev sin se je vrnil na pohorsko planino, se poročil in začel nov, srečnejši rod pohorskih drvarjev.

Kačja kraljica

Med krajšimi zgodbami o Mariborskem otoku so štiri različice. Prvo je zapisal Josip Brinar v delu Pohorske bajke in povesti, njen naslov je Kačja kraljica (1933: 41-44). Ta kratka varianta je zelo podobna edini daljši varianti, Tomažičevi Dravski roži oz. vsaj tistemu delu Tomažičeve pripovedi, ki se navezuje na kačjo kraljico.

Limbuška kraljična si je zaželela krono kačje kraljice, ki je živela na Velbarjevem otoku sredi Drave. Vse mladeniče, ki so si drznili priti na otok, so kače pogubile, kačje kraljice se je ustrašil celo Brdavs in za vselej pobegnil s teh krajev. Vitez iz Falske peči, ki mu je bila limbuška gospodična nadvse všeč, si je zadal nalogo, da se do kačje krone na vsak način dokoplje. Uspelo mu je priti na otok, ubiti kačjo kraljico in ukrasti krono. Ko je plaval po Dravi na kopno, so šle za njim kače ter ga ovile kot bi ga zvezale, tako se je utopil. Grajska gospodična se mu je privoščljivo smejala, le za kačjo krono, ki se je potopila z mladeničem vred, je malce žalovala. Za kazen, zaradi njenega trdosrčnega srca, je okamenela. Na limbuški grad, ki so ga prebivalci zapustili in je začel propadati, so se – v spomin na svojo kraljico – naselile kače.

2 Zlobna graščakinja je najstarejšemu sinu rekla takole: »Nekje na dnu reke Drave raste bajno lepa dravska roža, ki ima neki tako čudovito močan vonj, da zaradi njega krivičen človek umre… Jaz pa imam kamnito srce, strupeno, kot je kačji strup, zato se te rože maščevalke ne bojim! Nasprotno: dravsko rožo hočem vsekakor imeti vsajeno pod mojim oknom. Pod oknom naj zraste in se razcveti dravska roža in na mojem srcu naj poskusi svojo čudovito moč, ki jo je bojda vsrkala iz naše zemlje… Njo mi poišči na dnu reke Drave ter mi jo prinesi!« (Tomažič 1993: 33).

Citirano iz knjige: Mariborske vedute, Pripovedke o Mariboru in okolici, Dragica Haramija, str. 261-262