Rokovnjači pod gradiščanskim gradom

Pod gradom se nahaja neka votlina, o kateri pripovedujejo, da so imeli rokovnjači v njej svoje skrivališče. V to luknjo so vodila kamenita vrata, ki so se odprla samo, ako je kdo rekel: »Lišček, odpri vrata!« in zaprla, ako je izgovoril: »Lišček, zapri vrata!«

Nekoč je neki kmet iz Podgorja, ime mu je bilo Kozma, nabiral v svojem gozdu drva in se približal votlini. Nepričakovano nastane velik šum. Nato zasliši besede »Lišček, odpri vrata!« in vse polno roparjev se vsuje iz, luknje, šli so ropat po deželi. Na glas »Lišček, zapri vrata!« so se vrata zopet zaprla.

Kmet je prvič slišal te besede, saj so bile znane samo rokovnjačem, in bil je zelo radoveden, če se bodo tudi njemu vrata odprla, In res. Ko je izrekel besede »Lišček, odpri vrata!«, so se mu odprla na stežaj. Zdaj je bil kmet v »kraljestvu rokovnjačev«. Tu je našel vse polno zlata in srebra, ki so si ga bili rokovnjači nabrali in nakradli pri bogatih graščakih. Toda gorje! Ko je kmet te dragocenosti opazoval in si jih basal v žepe, je pozabil na besede, na katere so se vrata odpirala. Ostal je v votlini. Ko so se rokovnjači vrnili, so ga obsodili na težko kazen: živ se bo moral peči na kolu.

Ko je kmet Kozma trpel strašne muke, je preklel vse zlato in rokovnjače; še danes so baje prekleti.

Literatura

https://sl.wikisource.org/wiki/Lilgenberg_-_Gradi%C5%A1%C4%8De

Komentarji