Ko so izumrli Celjski grofje, sta dobila Rifnik in Plaustein vsak svojega graščaka. Bila sta si dobra prijatelja. Enako kruto sta ravnala s svojimi kmeti. Priganjala sta jih z bičem in rezala sta jim s hrbtov pasove, kadar so se jima preveč zamerili. Iz ustrojenih človeških kož sta si naredila most med svojima gradovoma.
Na neki pojedini sta nekoč drug drugega razžalila. Napovedala sta si boj. Ker je bil Plaustein šibkejši od Rifnika, se je hči plausteinskega graščaka zbala. Sklenila je, da še pred prihodom rifniške vojske pobegne na Planino, kjer je imela dobre prijateljice. Ko je močno bobnanje naznanjalo prihod rifniške vojske, hitro zasede belca in se požene z njim preko 30 m visoke skale v Kozarico, skozi sotesko, koder vodi danes pot na Kalobje. Pri Ferleževem mlinu zdirja v rov, po katerem dospe na Planino.
Še danes se vidi vhod v ta rov. Iz njega teče bistra studenčnica. Že večkrat so skušali priti v notranjost, prišli so pa samo kakih 30 m globoko.
Hčerka se je srečno rešila. Med obema graščakoma se je pa bil medtem ljut boj. Nekateri pravijo, da sta se po čudnem naključju obadva ubila, drugi pa zopet trde, da je rifniški gospod ostal in mora za pokoro čuvati svoje zaklade, dokler ga ne bo rešil pogumen človek.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Rifnik_~_Plaustein_~_Anderburg
