Sestra reši v volkove zaklete brate

Bila je kmetica, ki je imela sedem sinov, sedem zalih dečkov. Žena pa je imela slabo navado, da je pravila vsem ljudem, koliko kruha požro njeni otroci. Kadarkoli je rezala dečkom kruh, je godrnjala: »Volkovi, nikdar siti!« …

Tako je bilo tudi nekoč. Dečki se pripode od svojih iger v hišo in vpijejo: »Mati, lačni! Kruha!« Ko jim ga mati reže, gledajo drug drugega, kakšen kos je dobil, in vpijejo vsi vprek: »Meni velik kos!«

Mati se je ujezila. Komaj načne hlebec, gre že h kraju, komaj napravi žito v mlin, ga mora že drugič. V jezi zarobanti: »Jame brez dna! Volkovi, nikdar siti! Pojdite vendar v les!«

Bila je nesrečna ura. Dečki so žalostno pogledali mater, kruh jim je padel iz rok, ki so se spreminjale v volčjo taco, život se je sklonil, obleka se je spremenila v volčjo dlako, lepe glavice dečkov v volčje čeljusti … Sedem mladih volkov je stalo pred svojo materjo, sedem ukletih sinov jo je žalostno pogledalo, jokajoč zatulilo in odbežalo po cesti proti gozdu v daljni višini gora. Mati je klicala za njimi ostala je cele dneve na pragu – ali volčiči se niso nikdar več približali domači hiši. Samo pozimi je slišala nesrečna mati tuljenje zakletih sinov, ki ji je trgalo srce. In vselej, kadar je rezala družini ali beraču kruh, je rezala velike kose in vselej so jo polile solze.

Modra žena je prinesla nesrečni materi deklico, malo Reso. Ta je bila čudovito lepa in razumna. Ničesar ni vedela o svojih bratcih, samo čudila se je, da se mati vedno, kadar reže kruh joče. Ko je Resa izpolnila dvanajsto leto, je vprašala mater, zakaj vedno joka. Dolgo se je sramovala mati povedati hčerki svojo pregreho. Ko je končno vendar razodela, da ima sedem bratov, sedem mladih volkov, tedaj jo je tolažila Resa:

»Ne jokajte, mati! Pojdem, šibka deklica, pojdem v gozd in poizvem, kako naj rešim svoje rodne brate.«

Mati je branila in prosila Reso, da ostane doma, v gozdu jo raztrgajo volkovi. Ali resa si je povezala culo in odšla od doma proti gozdu na vrhovih gora. Komaj je prišla v gozd, ji priteče nasproti velik dolgodlak volk, jo milo pogleda, se ji približa in jo pozdravi. Resa se ni prestrašila. Ročico je položila na volkovo glavo in ga nagovorila:

»Oj volk, borov svat! Povej: te je zibala zibelka gozdnih vej?«

Volk je žalostno zatulil in odgovoril pol volčje, pol po človeško: »Postlana, barvana, iz desk tesana je bila zibel moja. Pod streho zidano je tekla – ali lastna mati je izrekla zloveščo besedo ob zlovešči uri. Zdaj nas blodi sedem mladeničev, sedem volkov po temnem gozdu … Da bi ne preklinjale matere nikdar svojih otrok!«

Prenehal je volk in polile so ga grenke solze. Resa je objela volkov vrat in se jokala z njim. Ves zavzet je volk vprašal: »Kdo si ti, zalo dekle? Vsak drugi se boji volka in beži, ti jočeš z menoj … Poznaš morda mojo mater?«

»Poznam!« je ihtela Resa. »Tvoja mati je moja mati! Kje so moji bratje?«

»Moja sestrica!« se je razveselil in užalostil volk. »Moja sestrica!« Kako bi se te veseli, kako bi te ljubili, a mi smo volkovi, strah ljudi in živine … Dragi bratje napadajo zdaj čredo ovac …«

Resa je božala brata volka: »Ne bodi žalosten! Rešim vas! Povej mi, kaj naj naredim.«

Žalostno je zatulil volk: »Vrni se, sestrica, k materi in tolaži jo. Pogoji naše rešitve so prehudi: morala bi biti nema sedem let, morala bi jesti tuj kruh sedem let, ne smela bi videti matere sedem let. Vrni se, sestrica, od take poti!«

Resa je poljubila volka: »Ne bo me videla mati, dokler ne mine sedem let, ne bom spregovorila besede sedem let, služila si bom kruh sedem let. Pozdravi moje brate in povej mi, kod naj grem!«  »Pojdi, sestrica, po gozdu! Postoj, kjer te povabijo, jej samo, kar zaslužiš! Če nas hočeš rešiti, ne smeš spregovoriti tudi v smrtni sili ne. Ali ne boj se! Ako si ti zvesta bratom, bodo tudi bratje zvesti tebi.«

Volk je pozdravil in izginil. Nema deklica je začela svoje delo rešenja. Hodila je dolgo po gozdu, spremljale so jo srnice in zajčki, obletavale so jo ptice. Prišla je iz gozda na lepo ravan, sredi ravni je stal grič, na griču lep grad. In pod gradom polja in travniki, na travnikih črede goved in drobnice, puranov in pavov.

Nema deklica je bila lačna in trudna. Sedla je ob grajski jarek in počakala, da pride kdo v grad. Morda jo ustavijo tam …

Prišel je večer. Ovčar, mlad fant, je prignal čredo domov. Resa ga je prosila z rokami in očmi, da bi ji pomagal v grad. Ovčarju je ugajalo dekle in vprašal jo je, če hoče v službo. Ona je prikimala in odšla z ovčarjem na grajsko dvorišče, kjer mu je pomagala gnati čredo v hlev. Prišel je grajski valpet in vprašal osorno:

»Ovčar, si prignal vse ovce?«

Ovčar se je popraskal po glavi: »Jaz ne morem vsemu kaj. Jaz tu – volk tam. Sedem volkov obiskuje mojo čredo – danes je šlo par ovac … Treba nam je pastirice – tole dekle bi bilo pripravno, dasi je nemo.«

Valpet se je razjezil: »Nemo pastirico! Kako bo poklicala psa, plašila volkove? Šegav si, ovčar, zares! Dekle naj gre svojo pot!«

Vpil je tako, da je prišla grajska gospa na hodnik; za njo je pritekel njen pastorek, šestnajstletni fant. Resa je dvignila prosečo roko nasproti gospe, valpet in ovčar pa sta razložila, da bi ostala rada za pastirico. Gospa je pritrdila valpetu, da ne more braniti nema deklica črede, njen pastorek pa je prosil naj ostane sirota v gradu, da ne bo tavala po svetu.

Gospa je dejala: »Naj ostane! Ker je nema se ne bo prerekala z ovčarjem in družino. Če jo požro volkovi, ne bo jokal nihče za njo. Odkaži ji, valpet, prostore pri družini!«

Ali valpet je bil nevoljen, da je obveljala ovčarjeva. Rekel je Resi, da bo za njo dovolj dobro v hlevu. Ovčar ji je pregradil tam kotiček, ji prinesel večerjo in ji pravil o ošabni gospe, o dobrem gospodiču, o sedmih volkovih, ki se zaganjajo že dvanajst let v grajsko čredo, a se ne dotaknejo človeka, v čudnih volkovih, na katere se ne upa noben pes.

Pastirica Resa je na paši večkrat videla svoje brate. Vedela je, da jo varujejo. Prigodilo se je, da je prilomastil medved, da se je pritepel tuj volk. Bratje volkovi so besno planili nanje. V Resino čredo se pa niso zapodili nikdar, tako, da je tudi valpet priznal, da je nema pastirica vendarle koristna. Grajska gospa in gospodič pa sta popolnoma pozabila na nemo pastirico.

Hitro je preteklo nekaj let. Resa je zrastla za pedenj, njeni lasje za štiri. Bili so njeni lasje kakor sama zlate niti, kadar jih razprede zlatar. Bili so kakor plašč iz zlate tkanine, kadar ga ogrne kraljica k poroki. Bili so kakor luč, ki razsvetli temoto. Resa je vedela, da bi občudovali vsi grajski njeno lepoto, njene lasje, da bi jo zalezoval valpet in bi prišla v nevarnost, da spregovori. Zato je zvijala umna deklica glavo v povaljeno ruto, prebelo svojo polt je mazala s sokom rujavega korena, nežno telo je zavijala v nemarno ovčjo kožo. Kdor jo je videl, se ji je ognil. Zvečer pa, ko je bila v svoji ograji, se je skopala, si razčesala lase in jih merila na svojo laket, koliko let mora še ostati nema, da reši svoje brate.

Nekoč pa je šel ovčar po dvorišču in zagledal svetel lesk v hlevu. Stopi k zidu in svojim očem ne verjame: v pastiričini ograji stoji prelepo dekle – obraz kakor sneg, obleka kakor kraljica. Menil je, da je prikazen. Umel je šele, ko je jela lepotica plesti zlato obleko in si je ovila debela pramena okrog glave, ko si je natrla beli obraz z rujavim sokom in se zavila v razmršeno ovčjo kožo. Tedaj šele je vedel, da je to njegova pastirica. Nikomur ni povedal o čudoviti lepoti, ali vsak večer je stal pred hlevom in gledal Reso.

Nekoč ga pa zapazi grajski gospodič. Postal je radoveden, kaj ima tam; pa gre na dvorišče in gleda skozi špranjo, Resa si je ravno spletala lase. Gospodič je vprašal ovčarja, kdo je prelepo dekle, in ni mogel umeti, da je to ona mala pastirica.

Odslej je hodil pred hlev. Ovčarja je to jezilo, šel je in zatožil gospodiča gospe. Ona je poznala pastorka in mu očitala, da se smeši pred družino, ker pogleduje umazano pastirico. Gospodič se je razjezil in povedal mačehi, da je on gospodar gradu in da se bo poročil s pastirico. Mačeha ni rekla ničesar, toda urno si je izmislila zvijačo: poklicala je ovčarja in mu velela, naj odide s čredo na planino. Povedati ne sme nikomur, tudi pastirici ne. Če se pa hoče oženiti z nemo deklico, mu ona, gospa, ne bo branila.

Drugi dan žene pastir čredo naprej in naprej. Nema deklica se čudi, ga vprašuje z rokama in očmi, nakar ji ovčar pokaže na planino in ji razlaga, da bo treba delati sir. Resi je bilo hudo zaradi bratov volkov, ki zdaj ne bodo vedeli, kje je sestra. Na planini bo dolgčas, ker bo sama z ovčarjem, v gradu sliši vendar in vidi družino, včasih tudi zalega gospodiča.

Ko sta prišla na planino, je vprašal ovčar Reso, če ga hoče za moža. Resa se je zasmejala in stresala glavo. Ovčarja je ujezil njen smeh, vzel je palico in hotel udariti deklico. Toliko, da ni zakričala od jeze in strahu. »Ubijem te!« je grozil ovčar in tekel za Reso, ki je bežala po planini nizdol.

Kar zagleda Resa sedem volkov, ki tečejo navzgor, se vržejo na ovčarja in ga raztrgajo.

Resa je jokala, bratje pa so jo tolažili: »Bolje je tako, sestrica. Zdaj ostanemo pri tebi, dokler ne pride po tebe gospodič iz gradu. Vprašal te bo, če ga hočeš za moža, ti pa se ga ne boj, temveč mu prikimaj. Samo če nas hočeš rešiti, ne smeš spregovoriti še tri leta.« Volkovi so ostali pri čredi in pomagali sestri molsti in siriti.

Tačas je poizvedoval gospodič, kam je izginila lepa pastirica. Mačeha ni hotela povedati, družina ni vedela. Od žalosti je zajahal gospodič konja in je zajezdil v gozd. Komaj pride v gozd, že zagleda volka. Gospodič na konju za njim, volk pred njim. Tako se podita po gozdu. Naenkrat pridrvita dva merjasca, velika kakor tele, in se zaletita v gospodičevega konja. Konj klecne, merjasca pa naskočita jezdeca … Že je mislil, da ga bosta raztrgala. A glej čudo; preganjani volk je zatulil in priteklo je šest volkov. Vseh sedem se je vrglo na merjasca in ju raztrgalo. Vseh sedem začne skakati nato okrog konja in jezdeca, jima prinaša lečne trave in maže rane; vseh sedem teče pred ozdravljenim konjem in jezdecem in ju pripelje na visoko planino. Tam sedi med ovcami pastirica in si češe zlate lase. Volkovi pritečejo k njej, ona jih gladi in objemlje. Tu je izgubljena pastirica! Gospodič teče k deklici, jo objame in vpraša, če hoče biti njegova žena. Toliko da ni spregovorila od veselja. Pokimala je.

Gospodič ji reče:

»Sedi z menoj na konja, greva k poroki.«

Reso je zaskrbelo, kako bo molčala še tri leta, vendar bi rajši pustila ženina kakor brate.

Volk je kazal pot in ju zapeljal pod črno skalo. Tam se je ustavil in zatulil. Iz votline v skali je prišel star mož: obrvi do oči, brada do tal, obleka iz ličja.

Pogleda jezdeca in vpraša:

»Kam jezdita, prijatelja?«

»K poroki,« je odgovoril gospodič.

Puščavnik je zaplel roki v svojo dolgo brado in rekel: »Doma čaka pastirico šiba, gospodiča ječa. Poroči se tu, gospodič, objezdi devet gradov in povej povsod, da si vzel pastirico za ženo.«

Pokropil ju je puščavnik z vodo iz studenca, z nevestinim lasom jima je zvezal roke in izginil brez sluha.

Tačas je pripeljal volk belega konja, osedlanega in pokritega z rdečim plaščem. Resa se je ognila s plaščem in je zajahala konja. Volk jima je kazal pot. Objezdila sta devet gradov, devet gosposk. Povsod so sprejeli z veseljem zalo nevesto, vsa gospoda je čestitala grajski gospe, da je dobila tako krasno nevesto. Mačeha ni smela pokazati svoje jeze, družina pa ni spoznala nemarne pastirice v prelepi gospe, ki ni mogla spregovoriti niti besedice.

Toda mačeha je kuhala jezo in je izkuhala maščevanje. Pisala je prijatelju na kraljev dvor in ga prosila, naj pokliče kralj njenega pastorka k sebi in ga kam pošlje … Zgodilo se je po njeni želji. Kralj je poslal mladega moža na dvor poganskega kralja. Resa je bridko jokala ob slovesu, a govoriti ni smela. Čutila pa je, da ji preti nevarnost.

Medtem ko ni bilo gospoda doma, je prinesla modra žena Resi dečka, da bi se z njim igrala in kratkočasila. Ali hudobna mačeha je vzela Resi dečka in ga izročila hlapcu, naj ga nese v gozd. Hlapcu se je smililo nedolžno dete, položil ga je na leskov grm in naročil leski, naj ga varuje. Videl je, da je stopil k leski zal mladenič in vzel dete. Hlapec se je vrnil v grad in rekel gospe, da je otroka raztrgal volk. Gospa ga je obdarovala in rekla Resi: »Napasel se je volk.«

Resa bi zakričala in povedala ljudem, ali ni smela – preteklo je šele pet let.

Gospodar gradu se je vrnil in mačeha mu je hitela nasproti, da mu pove, kako je prinesla njegovi nemi gospe nestvor. Obtoževala je Reso čarodejstva. Rekla mu je: »Svarila sem te. Ubila sem nestvor, da se ne raznese glas o tvoji sramoti po deželi.«

Gospodar je verjel in ni verjel. Čudno se mu je pa zdelo, da so mu tedaj pomagali volkovi. Resa ni mogla pojasniti, temveč je trpela in molčala.

Gospodar je moral zopet v vojsko. Naročil je mačehi, če dobi njegova žena dete, naj ga ne ubije, tudi če bi bilo še tako grdo. Mačeha mu je obljubovala, v srcu se je pa veselila, da spravi neljubo nevesto s sveta.

Resa je hodila večkrat v gozd. Saj ji ni bilo prestati v gradu, kjer jo je zasramovala tašča in jo zasmehovala družina.

In zopet je prinesla modra žena dečka v grad. In zopet ga je izročila mačeha hlapcu, da ga nese v gozd. In zopet je šla mačeha pastorku nasproti in mu pravila, da je dokazano, da je njegova žena čarovnica, ker govori v gozdu z volkovi.

Silno užaljen je bil Resin mož. Prepovedal je ženi hoditi v gozd, mačehi pa je rekel, če mu dokaže, da je resa kriva, jo sežge na grmadi – če ni kriva, sežge njo.

Resa je zopet klicala modro ženo. Gospodar je hotel ostati doma, da vidi, kaj mu prinese žena. To pa ni bilo mačehi po načrtu in spravila je zato pastorka zopet zvijačno iz gradu.

Ali kmalu je poslala sla za njim: »Pridi in sodi pastirico čarovnico. Kar je dobila, ni človek, ni volk.«

Urno se je vrnil v grad in mačeha mu je pokazala mladega volka. Resa ni smela govoriti in ni mogla povedati, da je dala mačeha njeno malo dekletce v gozd in da je prinesel gozdar na njeno mesto malega volka.

Bila je sodba. Pastirica, obtožena čarovnije, je bila obsojena na smrt. Tudi sedaj je molčala, hotela je umreti, samo da reši svoje brate.

Že je gorela grmada na dvorišču in rabelj je stal pripravljen, da vrže čarovnico v plamene. Grajska vrata so bila skrbno zaprta. Že je iztegnil rabelj roko po žrtvi mačehine hudobe, že je trepetala ta od veselja – ko ustavi rablja krik in ropot: grajska vrata so se sama od sebe odprla, na dvorišče prijezdi sedem krasnih junakov na krasnih konjih in trije otroci jezdijo mična žrebeta.

Preteklo je bilo sedem let …

Resa je zakričala in hitela v objem bratov, pripovedovala svojo zgodbo možu in ljubkovala otroke.

Kaj se je zgodilo potem, si misli lahko vsakdo. Hudobno mačeho so vrgli na ono isto grmado, starejši brat pa je odjezdil po mater. Prosila je sinove odpuščanja in blagrovala je hčer.

Sedem bratov volkov je postalo sedem silnih vitezov.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/Pravljice_in_pripovedke

Komentarji