Smledniški graščak

V davnih časih je živel v smledniškemu gradu, čigar mogočne razvaline so še danes videti na obraščenem hribu, vitez.
Ta je bil zelo vdan igri s kockami. Ker mu je bila sreča mila, je stavil vedno visoke vsote in redno dobival. Vsled tega so se mu pričeli njegovi prijatelji odtegovati in nazadnje ni bilo nikogar več, ki bi si upal igrati z vitezom.

Zdaj je poklical vitez samega vraga, da bi igral z njim. Nekoč sta igrala celo noč. Toda sreča se je zdaj izpreobrnila. Vitez je izgubljal svoto za svoto in kmalu je bilo vse njegovo premoženje izgubljeno. Toda strast mu še ni dala miru. Slednjič zastavi najmlajšo hčerko in svojo lastno dušo, pa tudi sedaj izgubi. Strašen vihar je razsajal tisto noč okoli grada.

Drugo noč so dolgo časa zaman iskali viteza in njegovo hčerko. Našli so ga slednjič v dvorani z ožganim obrazom. Od grada pa se je plazila ostudna kača. Ko so hoteli viteza pokopati, so grobarji začuli v rakvi čudno rožljanje. Dvignejo pokrov in pogledajo. Pa od viteza ni bilo videti drugega kakor le čevlje. Vse drugo je odnesel vrag.

O zakleti vitezovi hčerki si pripovedujejo ljudje, da na grajskem hribu čuva neizmerne zaklade, ki so zavezani v treh velikih rjuhah. Neki pastirček, ki se je bil več dni zapored umival v bistri studenčnici ob znožju gore, pa je enkrat to opustil, je tisti dan zagledal ukleto kačo, ki mu je žalostna rekla: »Ko bi se bil ti deček še danes umil v bistri studenčnici, bi me bil rešil  in smel bi bil seči v polne rjuhe cekinov in zajeti, kolikor bi hotel. Tako pa si zapravil svojo in mojo srečo. S temi besedami je kača izginila in nihče je ni več videl.

Reference:

Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1910

Komentarji