Strah v mlinu

Tik pod Jelšingradom je ravnina, o kateri se pripo­veduje, da je pogoltnila nekdaj celo pogansko turško vojsko. Tu stoji mlin, ki je bil do nedavna v graščinski posesti ter ga ljudstvo zategadelj še danes imenuje »graš­činski mlin«. Čeprav je od tega mlina, do sosednih hiš samo dobrih deset minut, objame človeka, ki gre ponoči mimo njega, nekako temno čustvo osamelosti. To čustvo še povečujeta zamolklo ropotanje mlinskih koles in vfh mantična okolica.

O tem mlinu so se nekdaj pripovedovale čudne stvari. Ta ali oni je čul v mlinu nenavadne glasove in hitro se je razneslo, da v mlinu straši. Neki popotnik, ki ni vedel za nočne tajnosti tega mlina, si je v pozni nočni uri hotel v njem poiskati strehe. Ker so bile duri zaklenjene, je pogledal skozi ključavnico, da bi se prepričal, če kdo še bedi. Opazil je neko sivo lučko, ki je postajala vedno jasnejša. In zbor je zapel visoko in pretresujočo pesem: Miserere ... V steni so se odprla vrata in groza je prešla poznega opazovalca: v vratih sta se najprej pokazala stola in biret in končno se je pojavila cela masna oprava, ki je raztreseno visela na nekakem okostnjaku brez glave.

Njemu je sledila cela procesija ljudi brez glav in vsi so peli vigilije ko menihi. Popotnik ni vedel, kako dolgo je gledal pretresujoč obred. Nenadoma začuje strašen žvižg, brezglave postave mrtvo popadajo v prah, silen stok sledi, nato pa druga za drugo izginejo med mlinskimi kameni, brez obleke, brez teles. Le tisti, ki je vodil procesijo, tisti v duhovski obleki se je globoko priklonil in se obračal proti durim. Popotniku so zašklepetali zobje, brezglavi duhovnik je stopal proti njemu. Siromak je trepetal ob durih in bi bil rad zbežal, pa se ni mogel ganiti z mesta. Že so se iz teme prikazale goreče oči, že sta zarezali nanj dve vrsti belih zob. Že je prikazen iztezala roke, da bi odpahnila zapah, že so se duri majale, že je mislil drzni motilec nočnih duhov, da je po njem, ko je nekje zazvonilo dan. Prikazen je izginila, človek pred mlinom se je oddahnil in pokrižal.

Ljudje so si razlagali dogodke v mlinu tako: duhovnik je bil hudič ali pa slaba vest tistih nesrečnikov, ki so v procesiji hodili za njim, ker so se bili v življenju pregre­šili s krivo mero in vago.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0marski_gradovi

Komentarji