Teharska posest

Mladi grof Viljem se je vzgajal na dunajskem dvoru. V počitnicah se je seznanil z Elizabeto, lepo hčerjo vaškega sodnika na Teharjih, in je bil pogosto gost v hiši njenega očeta. Kmaln pa so teharski fantje očitali očetu, kako more dovoliti, da grajski gospodič vasuje ponoči pri njegovi hčeri.

Oče je bil nejevoljen in je trdil, da je ta očitek golo obrekovanj. Toda fantje so pazili, kdaj bodo grofa zopet zalotili na ponočnem vasovanju. Prilika se jim je kmalu ponudila. Poklicali so tedaj očeta, ki je ukazal, naj zastražijo vrata in okna, da ne uide grajski gospodič. Ko Viljem izprevidi nevarnost, reče očetu: »Ne srdi se, jaz nisem imel nikakih slabih namenov s tvojo hčerko!«

Nato potegne meč in zapreti fantom: »Kdor se mi približa, mu razcepim glavo. Vedite, jaz sem sin vašega gospoda grofa Urha I..« Potem je Viljem zahteval, da ne povedo niti besedice o tem njegovemu očetu, ter jim je obljubil, da jih kraljevsko poplača, ko pride na prestol svojega očeta. Vsi so prisegli. Ko je Viljem po očetovi smrti podedoval njegove pokrajine, tedaj so se Teharčani spomnili na nesrečno in lepo hčer vaškega sodnika, ki je umrla pri porodu.

Komentarji