Trije bratje in tri vdove

Oče je imel tri sinove. Starejša dva sta bila hudobna in samogoltna, mlajši pa je bil dober in pošten. Ker je bil tudi bolj počasen, sta ga imela starejša za neumnega. Oče ga je imel najrajši, vedel je, da bo revček, kadar bosta starejša zagospodarila. Ravno zaradi tega se ni mogel odločiti, da bi jima izročil gospodarstvo, čeprav je bil že star.

Neko noč, ko ni mogel spati, mu je padlo na um. Poklical je sinove in jim je dejal: »Tako sem premislil. Vsi ste moji in vsem pritiče naše posestvo. Ker pa vsi trije ne morete ostati tukaj, pojdite v svet poizkusit srečo. Kdor bo ob letu prinesel verigo ravno tolikšno, da bo objela naše posestvo, tistemu izročim gospodarstvo. Pojdite v božjem imenu.«

Fantje so se odpravili v svet. Skupaj so šli samo do razpotja. Tam sta starejša mlajšega nagnala in sama zavila v najbližjo gostilno, ki je bila na levo roko. Mlajši se je odpravil na desno proti velikemu gozdu. Starejša sta v gostilni naročila bokal vina in uganila, da bo treba za objem njihovega posestva hudo dolge verige. Nasmejala sta se, ko sta tako modro razmislila ter odšla k trem kovačem z naročilom, naj skujejo toliko verig, kolikor le morejo.

Potem sta se nastanila za eno leto pri mladi krčmarici in njeni hčeri. Leto in dan so se samo veselili. Tačas je mlajši že v tretjo noč koračil po temnem gozdu. Pogovarjal se je s ptički in zajčki. Oni so ga pripeljali do velikih razvalin nekje sredi gozda.

Fantič je stopil v razdejani grad in se hudo začudil, ko je našel eno sobo še popolnoma nič razdejano. Zaklical je glasno: »Bog daj dober večer! Ali je kdo tukaj?« Droben glas se mu je oglasil: »Tukaj sem in kaj iščeš tod!« Ozrl se je in zapazil v postelji belo kačo s svetlo krono.

Opogumil se je in ji povedal kdo je in zakaj gre po svetu. Kača mu je odvrnila: »Lahko ostaneš pri meni v službi. Plačilo ti ne odide.« Ostal je pri kači v službi. Tri dni manj kot leto dni je pospravljal po gradu, kačo nosil na izprehod in kuhal za oba. Vsak dan sta skupaj jedla pri isti mizi in mu ni bilo nič hudo, čeprav je kača včasih preveč opletala z repom. Brez godrnjanja je vse prenašal. Ko je manjkalo tri dni do leta, se je odpravil domu.

Pri odhodu mu je kača dala majhno škatlico in naročila: »Tu imaš plačilo. Ne poglej v škatlico, dokler nisi doma.« Ubogal jo je in prišel domu ravno o pravem času. Starejša sta tudi že bila doma in z njima trije kovači, ki so pripeljali verige. Staknili so verige skupaj, in merili okoli posestva, pa jih je bilo dosti premalo.

Starejša sta bila zaradi tega hudo jezna. Oče pa se je obrnil k najmlajšemu: »No sinko, kje imaš ti verigo?« Mlajši je ponudil škatlico in v njej je bila drobna zlata verižica. Brž so jo pomerili okrog posestva in je bila ravno pravšna, niti za las predolga, niti prekratka. Oče je pohvalil najmlajšega in odločil: »Tebi izročim posestvo.« Starejša sta bila zelena od zavisti.

Prigovarjala sta očetu: »On je neumen, zapravil bi posestvo. Ne dajte mu ga.« Oče se je dal res pregovoriti. Čeprav mu je bilo hudo, je še enkrat poslal sinove v svet, rekoč jim: »Pojdite spet po svetu. Kdor bo ob letu prinesel takšen obroč, da kar bo z njim združeno, se ne bo dalo nikdar več ločiti, tistega bo posestvo. Pojdite v imenu božjem.«

Ponovno so šli vsi trije skupaj samo do križpotja, potem starejša v krčmo, najmlajši k svoji kači. Starejša sta to pot menila, da mora biti tak obroč iz najboljšega jekla. Stopila sta k najboljšemu kovaču in mu naročila tak obroč. Spet sta se nastanila za leto dni v gostilni. Mlajši je prišel h kači, udinjal se je kakor prvič. Tri dni pred potekom leta pa je dobil majhno škatlico in se je vrnil na dom.

Starejša sta bila takrat že tri tedne doma in tudi tisti obroč iz jekla sta pripeljala. Sedaj je ležal za hišo, ker so čakali najmlajšega. Starejša sta se muzala, češ: Tale bo ja najmočnejši.« Ko je prišel domu najmlajši, ju je pa minila vsa pre-šernost. On je namreč izročil očetu škatlico in v njej droben poročni prstan. Oče je pokimal s sivo brado in dejal: »Ti si zadel, sinek.

Takle obroček združi dvoje ljudi, da ju nobena stvar na zemlji ne more ločiti. Oni obroč, ki sta ga privlekla vidva starejša, pa že sedaj žre rjavica. Tebi izročim posestvo.« Grdo sta se držala starejša. Ponovno sta nagovorila očeta, naj ne da posestva najmlajšemu, ki je neumen.

Še v drugo se je dal oče pregovoriti, ki je še enkrat poslal sinove v svet z naročilom: »Idite še enkrat in pripeljite letos  vsak svojo nevesto. Kdor dobi najlepšo, tistega bo tudi posestvo.« Zgodilo se je kot prvič in drugič: šli so skupaj le do križišča, nato starejša v gostilno, mlajši v gozd h kači.

Prva dva sta se z ženskama hitro zmenila in obe sta začeli delati balo, ki je bila ob letu končana. Tedaj so napravili dvojno ženitovanje in je bilo baharije nič koliko. Najmlajši je zopet služil svoji kači. Pred potekom leta mu je kača, naročila: »Zavri največji kotel kropa. Ko bo vrelo, me potisni v krop in ne maraj za to, če bodo moji podložniki, gadje in modrasi, sikali vate.«

Tako je storil, strašno je zagrmelo in se potreslo, iz kotla pa je stopila prelepa kraljična. Zahvalila se je fantiču: »Bodi zahvaljen, ki si me rešil.« In je bila kraljična njegova nevesta. V zlati kočiji sta se odpeljala domu. Tam so bili še svatovski. Prva sta opazila zlato kočijo starejša dva. Stopila sta pogledat nevesto najmlajšega in ko sta spoznala, da je ona najlepša, sta v togoti planila na brata in mu odsekala glavo.

Tedaj so prišli iz hiše tudi svatje in stari oče. Ko so videli, kaj sta starejša dva naredila, so se razžalostili. Prijeli so oba morilca in jima privezali ude na dva para voli. Vsakemu paru so navezali po eno nogo in roko hudobnih bratov in pognali živinčeta na štiri strani, da sta se hudobneža razčetverila. Krčmarica in njena hči pa lepa kraljična so postale vdove. Morda so še sedaj tako, če se niso drugič omožile.

Komentarji