Nekoč so prišli Turki oblegat grad Gradišče. Ko so dospeli do grajske kapelice sv. Jakoba, so vsi konji popadali na kolena. Turki so jih vzdigovali, toda zaman. Noben konj ni vstal. Zato so se utaborili na tistem mestu. Domenili so se, da pojdejo do grada peš. Ko so prišli pred obzidje, je grajski čuvaj zatrobil v znak, da so Turki tu. Takoj je šlo nekaj vojakov na obzidje, drugi pa so odnašali dragocenosti v podzemeljske kleti. Tudi vsa gospoda je šla v kleti.
Branitelji so dobro merili. Neki grajski hlapec je zadel samega pašo, ki je sedel v taboru. Turki so se radi tega tako razjezili, da so naskočili grad. Grajski hlapci so bili v veliki nevarnosti. Sklenili so, da puste na dvorišču več sodov dobrega vina, sami pa da se skrijejo v kleti. Po njihovem naročilu je čuvaj dal znak in hlapci so se skrili. Samo eden je ostal na straži. Ta je zaprl podzemeljsko klet s ploščo, ki jo je pokril s prstjo. Nato se je dobro skril v majhno skrivališče v obzidju in stražil. Turki so pridrli v grad. Našli niso žive duše. Zato so sedli za mizo in pili. Ko so bili vsi Turki pijani in zaspani, je stražar odprl podzemeljsko klet in naročil hlapcem, naj se tiho spravijo iz kleti. Napadli so Turke, ki niso imeli orožja pri sebi. Klanja je bilo kmalu konec. Grajski hlapci so poklali vse Turke in pobrali so jim vse orožje, ki so ga imeli v taboru. Tako so jih z zvijačo premagali.
Literatura
https://sl.wikisource.org/wiki/Lilgenberg_-_Gradi%C5%A1%C4%8De
