Turki napadejo Jelšingrad

Za turških napadov je grajski gospod v Jelšingradu lahko mirno užival potico, pečeno iz kmečkih žuljev. Le enkrat je obiskala kraj večja turška tolpa, ki je prišla iz Hrvatske ob Sotli ter hotela opleniti Jelšingrad. Pa še tokrat so imeli Turki smolo. Bili so popolnoma premagani. Zmlatile so jih ali grajske in kmečke pesti, ali pa so zašli v prevelikem navdušenju v močvirje, ki je ob­dajalo grad od treh strani.

Še pred petdesetimi leti so kmetje, ko so kopali temelje za razne stavbe, v bližini gradu izkopavali kosti in orožje turških vojakov. V Krajniku še danes kažejo nagrobni kamen, ki so ga Turki postavili na grob svojemu paši, ki je bil poginil v boju. Ljudstvo si pa ni moglo predstavljati, da bi bili »pesjani« in »hudičevi vojaki«, kakor jih je nazivalo, poginili zgolj od preprostega orožja in slabotne pesti, ter je jelo pripovedovati: Ko so prihajali Turki, je že dan poprej bobnela zemlja in zvonovi so zvonili sami od sebe. Ko so prišli, so jim konji bruhali ogenj.

Grad so napadli z groznim hrupom. Bilo jih je kot listja in trave. Grad je bil v strašni nevar­nosti. Tedaj pa nepričakovano zagledajo ob potoku ženo, ki je prala plenice. Kot blisk se zaženejo proti njej. Žena pa ne zbeži, ampak zajame prgišče vode in jih pokropi v znamenju sv. križa. In glej, kako čudo! Ko bi pihnil, ni nikjer več nobenega Turka, vsi so izginili v zemljo, iz katere je bruhal ogenj. Grad in ljudstvo je bilo rešeno. V ženi, ki je izvršila čudež, so spoznali Marijo.

Na vzhodni strani gradu je v krogu na steni še dobro ohranjen turški napis, ki naj bi nas spominjal na ta do­godek. Narejen ali obnovljen je pa bil baje šele leta, 1863.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0marski_gradovi

Komentarji