Turki v grajskem vodnjaku

I.

Turki so prišli oblegat grad Gradišče. Graščak je poslal vse svoje hlapce in dekle, da ponoči napadejo turški tabor. Ali bili so premagani. Ni se še začelo svitati, ko so navalili Turki z vso silo na grad. Graščakinja je šla k paši in ga je prosila, naj bi gradu prizanesel. Zaman. Paša jo je ukazal prijeti ter zvezati in je udri s svojimi vojaki v notranjost gradu.

Graščak mu je ponujal veliko odkupnino, ako mu izpusti ženo. Rekel pa je, da mora paša vrhu tega izkopati vodnjak, ki bi bil tako globok kakor Šaleška dolina, in naj izmeri, koliko vojakov bi šlo vanj.

Paša je ukazal svojim vojakom, naj gredo in izkopljejo tak vodnjak. V dveh tednih je bil gotov. Potem je ukazal paša, naj prinesejo vrvi, da se bodo spuščali vanj.

Prvi se je spustil v vodnjak pašin namestnik. Sledili so mu drugi turški vojaki. Kmalu je bilo polno dno. Nato so naredili pregrajo in znova spuščali vojake v globino, Ko so napravili tretjo pregrajo, je zmanjkalo turških vojakov.

Zdaj je rekel paša graščaku, da bodo morali v vodnjak tudi njegovi vojaki. Ti pa so prosili pašo, naj prej pregleda, če tretja pregraja dobro drži. Paša je poslal v vodnjak svoje poveljnike, naj pregledajo pregrajo.

Poveljniki so ubogali. Ko so že bili v vodnjaku, so grajski vojaki začeli metati kamenje noter. Kmalu so bili Turki zasuti. Zdaj so šli grajski vojaki v dvorano, kjer se je mudil paša z graščakom. Aretirali so ga. Paša je zavpil na ves glas, da bi priklical svoje vojake. Ni jih bilo.

Gnali so pašo k vodnjaku, kjer je slišal jok in stok svojih vojakov, zasutih s kamenjem. Paša se je zadrl, da se bo maščeval. Vojaki so se ustrašili in so ga z obema nogama privezali na dve lipi.

Graščak je bil vesel. Svojim vojakom je napravil veliko pojedino in jih je bogato obdaril.

Obešeni paša pa ni dal miru. Vojaki so ga zato začeli zibati in so ga zibali tako dolgo, da so se vrvi potrgale in zagnale paša po gričku, koder se je skotalil v dolino.

Prav tedaj ko se je utrgala vrv, je prišel neki kmet ter povedal graščaku, kaj je doživel. Na vznožju grajskega griča je bila pridrla iz zemlje rdeča reka. Grajščaka in njegove vojake je peljal na tisto mesto. Dolgo so ugibali, odkod naj bi bila kri. Končno je eden izmed vojakov omenil, da bi to utegnila biti kri tistih, ki so bili v vodnjaku živi pokopani.

Še dandanes se vidi na tistem mestu rdeča prst.

II.

Turki niso pozabili na Gradišče in so prišli znova. Utaborili so se pred obzidjem in začeli grad oblegati. Hlapce in vojake so kmalu premogli, tudi graščak jim je prišel v pest.

Turški poveljnik je ukazal, naj ga privedejo predenj. Zahteval je od njega, naj mu pove, kje ima zaklad. Graščak mu je odgovoril, da je zaklad tako dobro skrit, da ga poveljnik nikdar ne najde, vendar mu ga hoče izročiti, ako ga izpusti ter izpolni še dve želji.

Poveljnik je graščaka izpustil in ta mu je povedal prvo željo: turški poveljnik naj ukaže svojim vojakom izkopati sredi grajskega stolpa tako globok vodnjak, da bo njega dno tako nizko, kakor je Šaleška dolina. Poveljnik je dal povelje in delo je šlo hitro izpod rok. Komaj je čakal, da bi bil vodnjak gotov.

Nato je povedal graščak svojo drugo željo: poveljnik naj izmeri, koliko vojakov gre v vodnjak.

Zdaj so prinesli grajski hlapci dolgo vrv in po njej so spuščali turške vojake v vodnjak. Ko jih je bilo dno polno, so napravili nad njim pod, na katerega so spuščali druge vojake. Tako so delali, dokler ni bil vodnjak do polovice poln. Zunaj so bile še tri turške čete; njihovi poveljniki so se branili izvršiti povelje. Ali ko jim je glavni poveljnik rekel, da je treba vodnjak izmeriti do konca, sicer graščak ne izda zaklada, so se udali; poslednji turški oddelki so se spustili v vodnjak, samo poveljniki so še ostali zunaj.

Vodnjak še ni bil poln in na vrsti so bili grajski hlapci in vojaki, da bi se spuščali noter. Ali turške poveljnike so prosili, naj gredo prej pogledat, če je v vodnjaku vse prav narejeno.

Ko so bili turški poveljniki v vodnjaku, so grajski hlapci in vojaki začeli metati kamenje v vodnjak, tako da so vse Turke zasuli. Glavnega poveljnika so potem privezali z nogami na vrhova dveh lip, ki so ju izpustili.

Tako so grad že drugič rešili pred Turki.

Literatura

https://sl.wikisource.org/wiki/Lilgenberg_-_Gradi%C5%A1%C4%8De

Komentarji