Turkova pustolovščina

Bilo je čudovito sobotno jutro, ptički so žvrgoleli, sonce je sijalo in jaz sem se odpravil s svojo ekipo proti Negovskemu gradu. Hodili smo dobre tri dni in dve noči. Končno smo prispeli. Popolnoma utrujeni smo prišli do potokov in ribnikov v negovski dolini. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. Čutil sem, da se nekaj ne bo dobro končalo. Vseeno smo zbrali pogum in nismo obupali. S svojo ekipo smo sestavili načrt, kako bi oropali in ugrabili grofovo prelepo hčer. Odpravili smo se po hribu navzgor proti gradu.

Bili smo okrog 20 metrov vstran od obzidja, ko so naenkrat na nas začele leteti puščice in sulice. Hitro smo zbežali k obzidju, saj nas tam stražarji niso videli, ker smo bili pod njimi. Nekaj časa smo bili čisto pri miru, ko smo čez kakšnih pet minut zaslišali: »Napad!« Nič nismo razumeli in smo se samo spogledali. Naenkrat so se odprla vrata in Troterdorfova vojska je pritekla skozi njih. Moja ekipa je zbežala v gozd, vojska pa za njimi. Mislil sem, da sem rešen, ampak za prvo vojsko je pritekla še ena četa. Ujeli so me in odpeljali v grad. Predvideval sem, v katero sobo me bodo odpeljali, saj sem bil prepričan, da je grad enak kot pred šestimi leti, ko je bil prava podrtija. Ugotovil sem, da so grad v celoti prenovili. Bilo je vse tako novo, drugače kot je bilo pred šestimi leti, ko smo prvič oropali ta grad.

Odpeljali so me v klet, od koder sem imel lep razgled na vse strani, stražarje in obrambne stolpe. Vse sem si lepo sproti zapisoval. Dogajanje in vsak njihov korak, glas in nalogo, ki jo opravljajo, sem znal že na pamet. Imel sem možnost, da sem enkrat na mesec lahko pisal komur sem hotel. Jutri je spet dan, ko lahko pošljem pismo in odločil sem se, da ga bom poslal ženi.

 

Pismo ženi

 

ROZALIJA TOROT

BREG 89

6380 TURČEK

Negova, 28. 4. 1991

Draga žena!

Tukaj poteka vse po načrtih, iz gozda jih opazujemo že več dni in poznamo že vsak korak, ki ga naredijo stražarji in kmalu bomo z ekipo pripravljeni na napad. Oropali jih bomo in ugrabili grofovo hčer. Po ugrabitvi jo pripeljemo domov in zahtevali bomo odkupnino. Nato bomo srečno živeli in obljubim, da ne bomo nikoli več lačni. Pozdravi otroke.

Lep pozdrav,

tvoj Nazaret

Spet se temni in jaz razmišljam, kako bi pobegnil. Po glavi mi rojijo različne misli, še vedno pa nobena ni tako dodelana, da bi jo lahko uresničil. Zelo slabo je to, da pred mojimi vrati stoji pet vojakov in straži, da slučajno ne bi ušel. Čez nekaj časa zaslišim čuden ropot, gledam po sobi sem ter tja in na koncu opazim, da nekdo meče kamne v okno sobe, kjer sem zaprt. Pogledam skozi okno in zagledam prijatelja Klodvana, ki je bil član moje ekipe. Z roko mi nakaže, naj zamotim stražarje in to tudi naredim. On pa med tem razbije ključavnico in odpre vrata.

Skupaj pobegneva, ko naenkrat zaslišiva: »Napad!« To sva slišala že preden so me prijeli, zato sva vedela, da se nama ne piše nič dobrega. Zaženeva se v gozd in pobegneva. Ko po treh dneh in dveh nočeh prispeva v rojstni kraj, se vsak odpraviva v svojo smer. Počasi se odpravim proti domu. Ko prispem, mi žena namesto objema, postavi vprašanje: »Kje pa je grofova hči?« Razložim ji, da so me ujeli in sem komaj zbežal. Bila je zelo jezna, saj sem ji v pismu lagal. Spet ji moram razložiti, da sem ji lagal zato, da ne bi bila v skrbeh zame.

Viri:

Grajske zgodbe, Alja Žinkovič, 2011
Pri urah slovenščine učenci spoznavajo različna književna dela, pri katerih spoznavajo značilnosti različnih književnih prostorov in literarnih oseb. Tematika kulturnega dne osmošolcev je bila Grajske zgodbe. V zgodovino kraja Negova in Negovskega gradu jih je popeljala vodička Dragica Starovasnik, ki je povedala še marsikatero zanimivo anekdoto iz preteklosti. Legende so učence popeljale v domišljijski svet in nastali so zanimivi literarni zapisi. Učiteljici Živana Safran in Alenka Kozar.

Komentarji