Uršula

Graščak na Starem gradu je imel tri hčerke. Vse tri so bile lepe kot rožice, najlepša pa je vendarle bila najmlajša, ki se je imenovala Uršula. Ta je bila čisto drugačna kot starejši dve. Ko so se oglasili snubci, sta se starejši hitro omožili. Uršule pa ni mogel nihče pripraviti, da bi se omožila, niti oče s silo, niti mati z miku prošnjo.

Uršula je imela le eno željo, da bi postala nuna v samostanu svetem, kjer bi mogla častiti Stvarnika. Graščak je hotel na vsak način predrugačiti svojo hčer, zato je vabil kraljeviče in grofice iz devetih dežela. Prirejal je veselice. Vse se je v zlatu in lučih lesketalo, grofici so se smukali okoli Uršule v svilenih in žametastih oblekah ter se ji sladkali. Toda Bog je vedno čuval dobro deklico in ko bi morala iti plesat, je zbolela. Spravili so jo v posteljo in tir grofici so morali plesati z drugimi grajskimi gospodičnami.

Ni odnehal graščak. Je pa drugič priredil lov s ptiči. Drevili so se grofici in lepe gospodične na konjičkih po zelenih hostah. Podili so se ves ljubi dan in še zvečer vračali z nalovljeno divjadjo. Toda tudi na lovu so bili vedno brez Uršule, se je že tako zgodilo, da se je njen konjiček precej, ko so prišli v hosto, spotaknil in se je Uršula potolkla, pa je morala nazaj v grad in v posteljo.

Tako se je rešila tudi lova. Tretjič je grof priredil veselico na grajskem ribniku. Po grmih okoli in okoli so prižgali luči vseh barv: rdeče, zelene, plave in rumene. Tam nekje zadaj so pa milo muzicirali. Gospoda se je prepeljavala v okrašenih čolničkih po ribniku sem in tja. Spet so se morali veseliti brez Uršule, ker se je čolniček takoj prevrnil, komaj je ona stopila vanj.

Deklica si je zmočila tenko nožico in srebrno kiklico, pa je morala urno v grad, da so jo dekle preoblekle in preobule ter poskrbele, da bi se ne prehladila. Njen oče se je razsrdil tako, da je poklical samega španskega kraljeviča, naj pride po Uršulo. Lepega jutra, ko je zarja komaj vstajala, se je pripeljal v zlati kočiji. Šest belih konjičev je bilo vanjo vpreženih.

Kraljevič je bil lep kot zarja tistega dme. Na grajskem dvorišču sta ga pričakala grof in grofica, gori v sobah pa mu je prišla naproti nališpana Uršula, španski kraljevič se ji je sladko nasmejal, kar pod roko jo je prijel in jo od vedel na klopčico tam v kotu. Lepo ji je zapel: Oh Uršula, oh Uršula, al' hočeš ti španska kraljica bit', al' hočeš ti španskega kralja vzet?

Ona je odkimala in zbežala v zgornje sobe. Vise to sta videla tudi grof in grofica, ki sta oprezovala za vrati. Ko je Uršula odšla, sta pristopila h kraljeviču in ga tolažila. Potolažil se je, se opravil v lepšo obleko, vzel goslice in stopil pod njeno okno ter milo zapel: Oh Uršula, oh Uršula, al' hočeš ti španska kraljica bit', al' hočeš ti španskega kralja vzet?

Ona ni stopila niti do okna; ampak mu je odpela iz sobe: Jaz nočem te, ne "vzamem te, in nočem jaz španska kraljica bit', in nočem jaz španskega kralja vzet! Še bolj žalosten je postal kraljevič, obupal pa ni. Zvečer se je oblekel v najlepšo obleko. Lesketala se je v zlatu in diamantih. Pod njenim oknom je še enkrat zapel: Oh Uršula, oh Uršula, al' hočeš ti španska kraljica bit', al' hočeš ti španskega kralja vzet?

To pot mu je pa odpela: Jaz imam žen'na zbranega, 'mam ženina, Jezusa samega, '-mam ženina, Jezusa samega! Takrat je kraljevič postal tako žalosten, da je zajokal, graščak pa hud kot vranč. Pokal je od jeze, ko je tolažil kraljeviča, rekoč mu: »Nič ne maraj, vseeno bo tvoja. Jutri jo odpelješ v svoj sončni grad.«

Precej je bil dober, ko ga je grof tako potolažil. Res, drugi dan je bilo v gradu živo. Hlapci in dekle so vezali in nosili njeno balo, lepo in veliko za devet bogatih nevest. Ko je urica odbila sedem, sta Uršula in kraljevič sedla v zlato kočijo in se odpeljala proti sončni deželi španski. Celo pot je kraljevič prijazno nagovarjal svojo nevestico. Ona mu je odgovarjala, če ne, je pa bila tiho.

In se je zgodilo, ko so šli mimo Sveto gore, da so se konji naenkrat ustavili in nihče jih ni mogel spraviti naprej. Kraljevič je stopil iz kočije pogledat, kaj se je storilo. Takrat so pa k Uršuli pristopili angeli, ki jo odnesli gor proti kloštru na gori. Ko je kraljevič to opazil, je zaklical za njo: »Uršula, Uršula, vrni se!« Ona mu je le pomahala v pozdrav. Kraljevič je pa segel po pištoli in ustrelil Uršulo v glavo. Na tla je padla samo njena srebrna obleka, v sveto nebo sta pa plavala dva božja angela in med njima bel golobček.

Komentarji