Pred stoletji je stal mogočen grad na sivi, strmi pečini. Mirno je gledal po plodni zemlji in boječe se je oziral na drugo stran Sotle, odkoder mu je zrl nasproti s še bolj strme pečine ravno tako mogočen grad. Ta grad se je imenoval Cesarjev grad. Lastnik Kraljevega gradu je bil vitez Kuno. Hrabro in viteško je branil svoj grad pred sovražnimi napadi; a živel je ob času pestne pravice, zato tudi on ni prizanašal slabšemu, tudi on je bil silovit, neusmiljen. Cesarjev grad je bil last redovnikov templarjev.
Nekoč so sedeli templarji pri veliki mizi, bili so pri večerji. Ko so molili, se je začul čuden ropot; tajni strah se je polastil posameznikov, prior pa, ki je bil častitljiv starček, jih je skušal pomiriti. Posrečilo se mu je, a le za kratek čas. Nenadoma se začuje stražarjev rog in v nekaterih trenutkih je bilo grajsko dvorišče polno sovražnikov: bil je tu i vitez Kuno s svojim spremstvom. Z zavistjo je gledal na mogočne tempi ar je, a zdaj se mu je ponudila priložnost, da nič hudega sluteče redovnike napade in pokonča. Da, pokončal jih je v svoji nebrižnosti vse, a tudi njega, je zadela kazen od višje, mogočnejše strani. Grad so besni napadalci zažgali in ko se je plamen že visoko dvigal, so z divjim kričanjem zapustili kraj neskončnega gorja in smrti.
Prvi, ki je hitel iz razdejanega gradu, je bil vitez, Kuno. Ko je v divjem skoku pognal konja, je tako silno udaril z glavo ob kameniti obok grajskih vrat, da se je smrtno ranjen zgrudil s svojega konja. Ko je roparsko spremstvo opazilo, da je izdihnil vodja, je hitelo na Kraljev grad, ga oropalo in se razkropilo na vse strani. Nihče se ni več vrnil in Kraljev grad je ostal brez gospodarja. Tam, kjer je stal nekdaj trden grad, v katerem so gospodovali ponosni, mogočni in bojeviti Kraljevčani, kraljuje danes tihota in mir; pod razpadlim kamenjem pa domuje ostudna gadja zalega, tu in tam se čuje tudi kak zamolkli, tužni glas nočne sove.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Kun%C5%A1perk
