Osemdesetletni starček je pripovedoval sledečo zgodbo osemdesetletni starki, ko je bila še mlada: Moja mati je služila v starem gradu pri Dobrni. Nekoč vpraša gospodar svojo družino, če bi radi videli, koliko ima denarja. Seveda so bili vsi radovedni in so šli z gospodom v klet. Tam je v kotu stala velikanska kad, ki je bila polna samega zlata. Imela pa je to lastnost, da se je videlo noter, ako je vrgel kdo vanjo peščico denarja.
Gospodar vrže v kad nekaj cekinov in zasvetilo se je zlato. Na njem pa je sedel velik, črn maček s svetlimi očmi. Ta maček je bil sam vrag. Toda gospod ni dolgo živel v gradu. Tisti črni maček je zahteval od njega, da mu prepusti grad in zaklad in se preseli drugam. Bilo je v postnem času, ko je rekel vrag gospodarju: »Ako še ne izseliš do velike noči iz grada, bova o veliki noči skupaj obedovala.« Mojo mater je srečal takrat vrag na stopnicah, ko je šel h gospodu, ki je bil v grajski sobi. Gospodar se je preplašil; hitro je zbral svojo ropotijo in se za prvo silo preselil v neko zapuščeno kočo. Nato si je postavil lep, nov grad (t. j. sedanjo graščino).
Zaklad pa je ostal na starem gradu pod poveljstvom samega vraga. Nekoč so pri Marovškovih mlatili. Mlatiči so se hoteli ponorčevati iz vraga. Navezali so na drog škop slame, ga porinili skozi okno v grajsko klet in dejali: »Zažgi si, vrag, tobak, saj nimaš sam ognja!« Za odgovor je v kleti malo počilo. Mlatiči so to napravili še drugič; tedaj je močneje počilo. Ko so isto ponovili še tretjič, je pa strašansko počilo. Ves grad je bil hipoma v ognju in dimu. In na oknu se je prikazal sam vrag. Od tega dne si nihče ne upa h gradu. V njem pa je najbrž še zaklad.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Dobrna~Ka%C4%8Dji_grad
