Nekoč je živel star gozdar, ki je cepil drva blizu gradu. Ko zazvoni poldan, ves. utrujen sede na parobek in začne jesti. Ko se naje, mu šine v glavo misel, da bi si ogledal grad. Počasi in previdno stopa proti grajski pečini. Ko pride tja, zagleda težka železna vrata. Hoče jih odpreti, ker pa jih ne more kreniti, se obrne, da bi odšel.
Tedaj pa se odpro sama in pred starčkom stoji bela žena. Prijazno ga povpraša, po kaj je prišel, nato ga pa povede po temnih stopnicah nizdol. Prideta do drugih železnih vrat. Bela žena potrka in že se. čuje od znotraj glas ključa. Vrata se odpro, žena izgine in gozdarja prime za roko majhen možiček. Pelje ga v dvorano, ki je bila polna srebra. Nato v drugo, v kateri je bilo polno zlata, in v tretjo, kjer je bil krasen vrt, poln zrelih, rdečih in debelih jabolk.
Ko sta si vse ogledala, možiček popelje starca po stopnicah na svetlo. Ko se starček malo poozre okrog sebe, opazi, da je vse izpremenjeno in da ima sam belo brado. Doma so mu povedali, da ga 100 let ni bilo med ljudmi, njemu se je pa zdelo, da je vse skupaj trajalo komaj en dan.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Dobrna~Ka%C4%8Dji_grad
