Zaklad v Gornjem Celju

Pred več ko sto leti je živel v neki koči pod gradom ubog pa pogumen dninar. Nekoč se je vračal okoli polnoči domov. Ko je bil že blizu grajskih vrat, zapazi baš pri Grajšekovem kozolcu nekoga z vozom. Stopi bliže in — kaj vidi: pred njim stoji čuden mož.

Bil je zelo visok in tako široka pleča je imel, da je bilo kaj. Na glavi je nosil visok klobuk s prav širokimi krajci. »Kaj pa voziš in kam?« ga povpraša naš dninar, »povej, drugače ti pomorem doli po bregu, da boš vedel, s kom imaš opraviti!« Nič odgovora. Dninar zgrabi voznika za roko. Toda kakšna roka je bila to: sicer je bila tako ustvarjena, kakor jih imajo ljudje, nič parkljev ni bilo na njej, ali živa ni bila, menda je bila narejena iz jirhovine in s čim natlačena.

Ti ubogi dninar! Hitro spusti roko in steče po nekega moža, ki je tam blizu spal, da bi ga privedel s seboj. Toda komaj da dninar odide, pokne voznik tako močno z bičem, kakor da bi zagrmelo. Ko se je vrnil dninar z možem, voznika ni bilo nikjer. Vse naokrog sta preiskala, pa ga nista našla. Kaj drugega je vozil ko denarje Celjskih grofov! Ko bi ga bil dninar le držal za roko, da bi bila ura odbila dvanajst. Ves denar bi bil njegov. Pa bilo je prepozno.

Komentarji