Zaklad v Žusemskem gradu

V tem gradu je živel graščak, ki je bil sila hudoben človek. Govoril ni veliko. Občeval je samo s svojim oskrb­nikom, ki mu je dajal, dnevna naročila. Zgodaj zjutraj je hodil na lov, sam, ker za družbo ni maral. A nekaj je ljubil graščak, po nečem je hrepenel z vso dušo. Ljubil je denar. Zato je odiral svoje podložnike. Zahteval je od njih veliko desetino in prekomerno tlako. Zato so ga ljudje sovražili in še ga izogibali. Graščak pa je študiral in študiral, kako bi prišel do večjega premoženja. Nekega večera je zamišljen sedel v svoji sobi. Ko si ni mogel nič poštenega zmisliti, je nejevoljen vzkliknil: »Ali mi noben hudič ne more pomagati?«

Komaj je to izgovoril, so se vrata neslišno odprla in v sobo je stopil sam vrag. »Kaj želiš od mene, da si me pravkar poklical?« ga je prišlec prijazno ogovoril. Ne da bi se bil kaj prestrašil, mu je graščak zaupno razložil svoje težnje po denarju. Vrag se mu je hudobno zarezal in rekel: »Glo­boko v tvoji kleti je zakopan zaklad. Izkoplji si ga in bo tvoj! Za plačilo mi pa daš svojo dušo!« Graščak ni nič pomišljal, ampak je podpisal pogodbo, vesel, da je tako poceni zvedel za zaklad. Graščak se je takoj lotil dela. Šel je globoko v klet in začel kopati. Kopal je in kopal, a zaklada ni našel.

Obupaval je že in se bal, dali ga ni vrag prevalil. Kar zadene s krampom, ob nekaj trdega, da se je zasvetilo. Iskra upanja mu je zopet prešinila dušo in z vso vnemo je začel odkopavati veliko posodo. Ko je bila odprtina že dovolj velika, je skušal posodo dvigniti. Pa ni šlo. Napel je vse svoje moči, a opravil ni nič. Da bi mu kdo pomagal, nato ni mogel misliti. »Ne, to pa ne! Sam ga moram dvigniti! Nihče ne sme vedeti za zaklad!« si je dejal. Zopet je hodil žalosten okrog, ker ga je mučila skrb, da še kdo drug ne bi zvedel za zaklad. Ker ga ni mogel dvigniti, ga je pustil v kleti in ga je hodil gledat vsak dan S pohlepom ga je gledal in s poželjivostjo je prešteval rumene cekine. To ogromno premoženje in pohlep mu nista dala miru ne podnevi ne ponoči. Radi tega nemira je začel bolehati. Vedno huje mu je postajalo. Zadnji večer pred svojo smrtjo se je s poslednjimi močmi zavlekel v klet k svojemu zakladu.

Pravijo, da je najbrž tam tudi umrl, ne da bi bil komu zinil o svojem zakladu. Ljudje trde, da je ta zaklad še zdaj zakopan pod graj­skimi razvalinami. Pravijo, da sedi na njem dolga, črna kača in od 11. do 12. ure ponoči ga prihaja v spremstvu hudobcev čuvat duh umrlega graščaka. Kdor bi hotel zaklad dvigniti, bi moral ubiti kačo, ki je pa strašno huda, in prevariti hudobce, ki rajajo okrog zaklada. Ljudje imajo nekak čuden strah pred tem osamelim zidovjem in se ga izogibljejo, kolikor morejo.

Literatura:

  • https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%BDusemski_grad

Komentarji