Zakleta grofovska hči

Ubog kmet je nekoč oral pri goriškem graščaku. Plug pa je bil že star in železje na njem je bilo vse obrabljeno. Ni čuda, da se mu je utrgala veriga, za katero so vlekli konji, čim je urezal nekaj brazd.

Da bi lahko delo dokončal, se je napotil v grad po drugo verigo. Ko je prišel na grajsko dvorišče, je zagledal nenavaden prizor: lepa, v popolnoma črno svilo oblečena deklica se je igrala s peskom, ki ga je bil pripravil graščak za ometanje grajskega zidu.

Ko kmet zagleda neznano deklico, se silno začudi. Ona pa se žalostno nasmeje in reče z nenavadno mehkim glasom: »Ti, kmetic, si že drugi, ki mi ga je Bog poslal, da bi me rešil. Zakaj se nisi danes zjutraj umil? Ako bi bil to napravil, bi bila jaz rešena prokletstva in bi umrla. Še enega moža mi bo Bog poslal, da me skuša rešiti; toda to še ne bo kmalu, kajti pečki za tisto drevo, ki bodo napravili zibel zanj, še niso padli z neba.«

Po teh besedah se deklica silno razjoka, iztrga iz obleke nitko in veli kmetu, naj jo vtakne v žep in skrbno pazi, da je ne izgubi.

Ko je neznanka podarila kmetu nenavadno darilo, je silno zagrmelo in iz zemlje se je zaslišal zahripan glas: »Uboga grofovska hči!«

Kmet se ves zmeden odpravi domov. Ko je bil na pol pota, začuti v žepu nekaj težkega. Pogleda in kaj vidi . . . svileno mošnjo, polno zlatih kovancev . . .

Literatura

https://sl.wikisource.org/wiki/Gorica_(Eckenstein)_%E2%80%94_Ognjeni_grad

Komentarji