Zakleti grad na Mehovem

Pod Gorjanci je vas Podgrad. Nad to vasjo je grad.

Pred davnimi, davnimi časi, je v tem gradu živel star grof s tremi odraslimi sinovi. Sinovi pa so bili kvartopirci. Vse dolge dneve so posedali po krčmah in vse očetovo pre­moženje zakvartali; le še grad je ostal njihov. In ko je oče to zvedel, jih je v strašni jezi preklel:

“Da bi vas vrag vzel!”

Ni še dobro spregovoril, že so sinovi izginili; vzeli so jih vragi in tudi sami so postali — vragi.

Stari grof ni mislil tako hudo, kakor je rekel. Žalosten je, posedal samcat okoli zapuščenega gradu; in neke noči je od žalosti umrl.

Zdaj je bil orehovski grad prazen; žive duše ni bilo v njem, ŽIva duša se ni zanj brigala, vse se je balo zakletega gradu; in tako je grad polagoma razpadal in postajal raz­valina.

V tistem času nekako je v sosednji vasi živel čevljar. Veliko družino je imel, dela malo, pa je bil tako siromašen, da ni mogel plačevati niti najemnine za malo kajbico, ka­tero je imel v najemu od bogatega kmeta. In ker že dolgo ni plačal najemnine, pride nekega večera k njemu sam gospodar in mu reče:

“Če mi v treh dneh ne plačaš, kar si mi dolžan, lahko izgineš iz moje hiše!«

Hudo je prizadelo čevljarja. Denarja ni imel, družina številno — pa je v brezupni žalosti ves poklapljen taval okoli in glasno tožil:

»Joj, joj, kaj bo z menoj in z mojo družinico? V zemljo ne morem, v zrak ne morem!”

Mimo čevljarčka pride lepo opravljen gospod in čuje njegove tožbe. Stopi k njemu in mu svetuje: “Veš kaj, če nimaš strehe, pod katero bi se, zatekel s svojo družinico, dam ti dober svet. Pojdi v Podgrad in naseli se v praznem mehovskem gradu!”

Ko je neznanec to spregovoril je izginil in pustil čevljarja samega v težkem premišljevanju. In ker čevljarček iii mogel drugam, se je, po treh dneh res naselil v starem, zapuščenem orehovskem gradu.

Zdaj vaščani niso imeli čevljarja, zato so mu koj prvi dan nanosili dela, da je bil čevljarček kar vesel. Zvečer, ko je odšla njegova družinica počivat, je on še obsedel pri delu. Veselo je požvižgaval in šival čevlje.

Okoli enajste ure pa potrka nekdo na vrata: “Jaz pridem!«

Čevljar pa odgovori: “Le pridi, z božjo pomočjo!”

In v sobo je vstopil neznan gospod; opravljen je bil v lepo črno obleko. Ko pa ga je čevljarček — kakor že imajo navado vsi čevljarji — pogledal pod noge, je opazil, da gospod ne nosi Čevljev, ampak — kopita! V strašni grozi je čevljar molčal in šival dalje.

Čez pol ure potrka zopet nekdo na vrata: “Jaz pridem!« Čevljar pa odgovori: “Le pridi, z božjo pomočjo!« In v sobo je vstopil neznan gospold, opravljen tako kot prejšnji. V strašni grozi je čevljar molčal in šival dalje. In še čez pol ure — zdaj je bila ura polnoči — potrka zopet nekdo na vrata: “Jaz pridem!«

Čevljar pa odgovori: “Le pridi, z božjo pomočjo!”

In v sobo je vstopil tretji neznanec; opravljen tako kot prejšnja dva. Zdaj so že trije stali za čevljarjevim hrbtom, ki je v strašni grozi kar dalje šival in molčal.

Oni trije pa so se vstopili čisto tesno k njemu: tako ozek

krog so napravili okoli prestrašenega čevljarčka, da ni mogel dalje šivati. Zatorej je prekrižal roke na prsih in molčal. Pa se oglasi eden od njili:

»Kaj ne boš nič govoril z nami?”

Čevljarček pa skomigne z rameni in brezbrižno odgovori: »Niste me nič vprašali, jaz pa ne vem, po kaj ste prišli!« Oni pa so se sklonili k njemu in govorili:

»Ti si srčen človek! Pojdi v klet, tam je zakopan zaklad. Ubogaj nas in pojdi kopat!«

Čevljarček pa skomigne z rameni in brezbrižno odgovori: »Jaz zaklada nisem zakopal, pa ga ne ni odkopal!» Oni trije pa so se spogledali, skomignili z rameni in odšli sami v klet; čevljarček je moral z njimi. Tam v kleti so neznanci pograbili že pripravljene lopate in pričeli so kopati globoko jamo, dokler niso odkopali tri ogromne kadi, do vrha napolnjene z zlatom. Ko so delo dovršili, so rekli čevljarčku:

»Bodi pošten in ubogaj nas! Razdeli eno, kad zlata med reveže! Drugo kad zlata daj za cerkev, tretja pa je tvoja!«

Zdaj se je spomnil čevljarček, s kom ima opraviti. Od strahu je kar trepetal; vendar je imel še toliko poguma, da je spregovoril »Joj, joj, kako bom delil zlato? Nihče mi ne bo verjel, da sem pošteno pridobil toliko bogastvo.«

In največji kopitar se obrne k njemu: »Sleci srajco!«

Čevljarček uboga. Oni pa položi dlan na njegovo ramo: pokazase je ogenj in čevljarček je imel na rami vžgano, črno dlan.

Medtem, ko se je čevljarček zvijal od bolečine, ki ga je skelela v rami, pa so oni govorili sklonjeni nadenj:

«Stori, kakor smo ti naročili! In če ti kdo ne bo verjel, pokaži mu znamenje na rami in verjel ti bo!” Potem pa so izginili.

Zdaj čevljarček ni bil več čevljarček; postal je bogat graščak. Kar so mu zakleti grofiči v tisti noči naročili, je vse pošteno storil. Njemu pa je ostala kad zlata in grad.

Neke noči se je čevljarček prebudil. Iz teme je prihajal k njemu glas: »Vse je poravnano! Rešil si nas! V miru in pošteno uživaj bogastvo!« Čevljarček je potem še mnogo let živel v gradu. Srečen in zadovoljen je bil on in njegova družina. Ko pa je, on in njegova družina odšla s tega sveta, ni bilo nikogar več, ki bi se upal v mehovski grad.

Dandanes je grad že skoro popolnoma razpadel. Toda razvaline mehovskega gradu so še vidne v Podgradu.

Zakleti grad na Mehovem
Vir: "Zakleti grad na Mehovem" by Lojze Zupanc is licensed under public domain

Komentarji