Zgodba o volčenju

Južno od Šentruperta je hrib Mačkovec, kjer se še danes vidijo ostanki starega keltskega gradišča. Tik ob gradišču je kmetija – PRI GORNJEM MAČKOVŠEM.

Nekega dne se je pri tej hiši ustavil kaplan iz Laškega, takrat je bil Šentrupert še podružnica laške prafare. Povprašal je po starših, pa so mu otroci odgovorili, da so šli volčit. »Volčit?« se je začudil kaplan. »Kaj ne veste kaj je to?« so vprašali otroci in so mu pokazali obroč, na katerem so bila čudna znamenja. »Pojdite tu skozi«, mu rečejo otroci in pokažejo na obroč. Kaplan je stopil skozi obroč in v svojo veliko grozo spoznal, da je postal volk. Ko pa je stopil nazaj čez obroč, se je zopet spremenil v svojo prvotno podobo. Kmalu zatem pa v hišo vdreta dva velika volka, vsak s svojo ovco. Stopita čez obroč in takoj se spremenita v starša teh otrok. »Ljudje božji, kaj pa delate? Kje ste dobili ta obroč?« vpraša kaplan, ki ni mogel verjeti svojim očem. »Obroč smo našli na starem keltskem gradišču, ko smo nabirali kamenje za hišo. Otroci so se igrali z njim in po naključju smo odkrili njegovo čarovniško moč. Sedaj pa je nastopila tako huda lakota, da nimamo kaj jesti in smo po več dni brez hrane. Ni bilo več mogoče zdržati, zato sva šla po ovce. Toda tudi tam, kamor sva šla po ovce je lakota«, odgovori oče.

Malo nižje je planota, ki se ji pravi Kozara. To planoto sta starša prodala za kozo. Ker pa je bila lakota prehuda, so enega izmed svojih otrok poslali skozi obroč, ga ubili in pojedli. Lakota je ponehala, očeta pa je hudo pekla vest. Sklenil je, da se ob priliki izpove škofu. Ko pa je že prišel do cerkve, se je obrnil in odšel po drugi poti nazaj proti domu. Izza studenca Jordan pa se je odprla zemlja in ga pogoltnila. Ostal je samo njegov klobuk, ki je še dolgo časa ležal tam.

Tudi ko smo otroci hodili tod mimo v šolo, si nihče ni upal v to kotlino, pa čeprav so tam cveteli najlepši zvončki.

Literatura:

  • http://www2.arnes.si/~tfirer/TEKST/gradovi_vse.htm

Komentarji