V gradu je bivala nekoč lepa devojka, v katero se je zagledal mlad fant. Večkrat se ji je hotel približati, toda vedel ni, kako bi to storil. Radi svoje ljubezni je silno trpel in rad bi bil prodal svojo dušo vragu, samo da bi si bil prisvojil grajsko gospodično. Slišal je, da v graščinskem mlinu, vrag duše kupuje in da daje zanje, kar kdo hoče.
Opolnoči se poda na pot in pride do močvirnega sveta, ki se je razprostiral pred mlinom, do sveta, o katerem pravijo, da je pogoltnil Turke in je zdaj osušen. Tu se hipoma pojavi iz megle velik pes, ki se postavi pred fanta in ga ne pusti naprej. Ker je zver nemo zijala in strmela fanta z žarečimi očmi, ga je popadla groza in pričel je bežati. Toda tla so se udirala in mogel ni ne naprej ne nazaj. Tako je stal tam do zore, ob njem je pa kot ukleta stražila pošast. Ko je napočil dan in je za hribi zagrmelo, je pošast izginila, a mladenič se še ni ganil — bil je kakor brez življenja.
Tedaj se je prišetala iz gradu lepa gospodična, ki ga je prijela za roko in povedla s seboj. V gradu se je okrepčal, ji povedal vso zgodbo in jo prosil za roko. Gospodična pa se mu je razposajeno nasmejala, prinesla.je veliko, veliko ogledalo in mu rekla, naj se pogleda vanj. Videl je, da je postal kakor osemdesetletni starec, lica so mu uvela in lasje so se mu čisto pobelili. Mladenič je zajokal prebridko in od bolečine v srcu umrl. Gospodično je to tako pretreslo, da s.e je tudi ona mrtva zgrudila k njemu na tla.
Ljudje so ugibali, kaj bi bila tista pošast. Eni so rekali, da je bila mladeničev angel varuh, drugi pa so trdili, da je bil pes pametnejši od človeka.
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/%C5%A0marski_gradovi
