Na mestu, kjer vidimo danes le sive razvaline sredi gore Rifnik, je stal pred več ko sto leti krasen in močen grad Rifnik. V njem je bivala imenitna žena. Imenovala se je Ema, bila je vnukinja mogočnega slovanskega kralja Svetopolka. Vse zlato je razdelila med uboge ljudi, kajti bila je zelo milosrčna in pobožna. Po smrti so jo proglasili za svetnico.
Po njeni smrti je pripadel Rifnik škofom v Krki na Koroškem. Krški škofje so bili dobrotniki kmetov. To pa je jezilo krutega celjskega grofa; zato je poslal svojo vojsko v Sv. Jurij. Vojskovodja Ferenc Tahi je vojsko vodil. Začel je metati na grad žareče baklje, tako da ga je malo obžgalo. Škofje so se tega zelo prestrašili in zbežali. Istočasno je vojska razdejala tudi Anderburg in Plaustein.
Po smrti zadnjega Celjana je dobil Rifnik neki hrvatski velikaš. Ta graščak je bil skop kakor peklenjšček. Sovražil in črtel je svoje uboge tlačane. Kadar je šel na lov, je kar jezdil s konji čez revno tlačanovo pšenico. Bog ne daj, da bi se kmet kaj uprl! Takoj bi ga bili raztrgali psi. Vedno bolj nečloveško je pobiral vedno večjo desetino. Mnoge ubožce je vrgel v ječo, da so umrli od gladu. Ni čuda, da se mu je kopičilo zlato. Shranjeval ga je v treh velikih kadeh v kleti. Bile so kmalu polne.
Neko pomlad, bilo je že vse zeleno in prijazno se je smehljalo solncece z vedrega neba, pride berač na Rifnik. Na grajskem dvorišču se srečata z graščakom. Berač poprosi milodara, a graščak mu ga ne da, ampak se razsrdi nad beračem in naščuje pse nanj. To užali revčka, obrne se še enkrat proti gradu in z groznim glasom izpregovori: Proklet bodi s svojimi zakladi, proklet, dokler ne pride odrešilni dan!«
Nato je začelo grmeti in strele so udarjale v grad. Pričel se je rušiti. Podsulo je graščaka in njegovo zlato.
Še pred več leti so se videle stopnice, ki so vodile v klet do velikih železnih vrat, za katerimi so tiste kadi z zlatom. Možje so poskušali svojo srečo, ali zaman. Prišli so do vrat, s silo so jih odprli, toda ugasnila jim je luč in obšla jih je taka groza, da si nobeden ni upal naprej. Vsak je kolikor mogoče hitro pobegnil na, svetlo.
Stopnice se ne vidijo več. Graščak pa še dandanes varuje svoje zlate.
Varoval jih bo tako dolgo, dokler ga ne bo rešil najbolj pravičen in najbolj pameten človek iz okolice (ali Šentjurčan). V torek (ali ponedeljek) pred veliko nočjo mora urezati tri dolge leskove (ali bukove) šibe, ki so zrasle v enem letu. Shraniti jih mora do velikega petka, da jih nihče ne vidi. Na veliki petek mora iti k spovedi in sv. obhajilu, nato pa hitro na Rifnik. Okoli razrušenega gradu mora vleči šibe od leve na desno stran. Ko se bo dotaknila šiba kamena, pod katerim so vrata, se bo razrušilo zidovje in vrata se bodo sama odprla. Graščak bo rešen, rešitelj pa si bo lahko naložil zlata, kolikor bo hotel. Srečen, presrečen tisti Šentjurčan!
Literatura:
- https://sl.wikisource.org/wiki/Rifnik_~_Plaustein_~_Anderburg
