Bil je tmuren in deževen dan ko sta se grofovska brata pripravljala na novo pustolovščino. Bila sta že precej izvežbana in odločna, da sta vedela kako se zavarovati, da ju niso preganjali ali celo ujeli. Njuna oprava je bila povsem drugačna od grba in barv njunega gradu, tako sta bila prepričana, da ju nihče ne bo povezal z gradom Kolovrat. Oba sta bila oblečena v črno zaščitno obleko z črnima maskama preko oči in čelado, ki je prekrivala skoraj celotno glavo. Skupaj z njima je na pohode hodila samo najbolj zaupna druščina njunih vojakov, ki so vedno dobili nekaj plena in zato bili popoploma vdani grofovskima bratoma.
Kmalu se je po dežju pojavila črna pošastna povorka, ki je v popolni tišini odjezdila naproti trgovski karavani, ki se je pomikala po cesti proti jugu. Bili so prepričani, da jih ne more ustaviti nihče in da bodo tokrat oropali bogato karavano. Res se je karavana pomikala počasi in brezskrbno, saj niso pričakovali nobene nevarnosti. Zato so imeli poskrbljeno z oboroženo pratnjo plačancev, ki so skrbeli, da se karavanii ni zgodilo nič nepredvidenega. Toda niso vedeli, da se jim približuje velika nevarnost. Slišali so o tem, kako ćrni jezdeci napadajo in ropajo karavane, toda to je mejilo že na legendo in na kmetsko praznoverje.
Karavana se je približala ozki soteski, ki je vodila preko prelaza in se nadaljevala v široko pokrajino. V karavsni je bilo veliko vozov, nekaj tudi brez blaga in ena kočija. Počasi se je vila pot in komaj so zakoračili v sotesko, ko se je pred njimi spožila iz hlodov in trnja cestna pregrada, ki je zaustavila karavano. Na koncu karavane se je zgodilo tisto, kar so ljudje najmanj pričakovali. Iz zavetja so se kar naekrat pojavili na črnih konjih črni jezdeci in v trenutku obvladali vso oboroženo pratnjo. Zdaj se je začelo pregledovanje blaga v vozovih. Črni jezdeci so delali brez vsakega glasu in hitro.
Eden od bratov se je približal kočiji in odprl vrata. V kočiji je sedela mlada, lepa hčerka bogatega trgovca, ki je prevažal pet vozov raznega blaga in ga je vozil proti morju. Jezdec je obstal na mestu in ni mogel odvrrniti pogleda od lepega dekleta. Dekle je bilo na smrt prestrašeno. Komaj se je premikala in bila bleda v obraz. Jezdec se je na videz zabaval ob pogledu na njo, potem pa z zamolklim glasom dejal:
'Kako ti je ime?'
Dekle v začetku ni niti slišala, še manj razumela, ko je jezdec ponovil vprašanje. Brez kančka upanja mu je izdavila svoje ime in povedala, da je hčerka trgovca, ki prevaža pet vozov v karavani na morje. Ko je jezdec še nekaj časa opazoval lepo dekle, je nenadoma zaprl vrata in odjezdil do svojih pajdašev. Ko se je ustavil pri svojem bratu, mu je nekaj šepnil na uho. In brat je zaukazal svojim vojščakom, da pustijio tistih pet vozov nedotaknjenih.
Tako kot so prišli, so črni jezdeci izginili. Karava je nadaljevala pot in se ni več ustavljala. Na poti so v mestih in vaseh venomer ponovno razlagali, kako so jih ororpali črni jezdeci. Pri tem so veliko dodali in legenda se je širila dalje.
Kmalu je eden izmed bratov, ki je nekako dvoril hčerki bogataša, brez oklevanja odšel na pot in jo našel v domu bogataša. Še naprej ji je dvoril in se ni ozirala na nič na tem svetu, saj je bil zaljubljen vanjo. Ni odnehal vse dotlej, da se je oćenil z njo.
In od tedaj se črni jezdeci niso pojavljali nikjer več.
Vir: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=blog&op=func&func=print&c_menu=85999
Grad Kolovrat
Grad Kolovrat
