Menih koplje zaklad v starem celjskem gradu

Osemdesetletni viničar izpod Starega grada je vedel zelo veliko pripovedk o starem celjskem gradu. Pripovedoval jih je otrokom. Ena izmed njih govori o zakletem zakladu in o menihu, ki ga je hotel dvigniti v korist svojemu samostanu: Glasi se tako-le: Gori v razvalinah je zakopan velik zaklad. Nahaja se v globoki votlini, ki jo zapirajo velika, črna vrata. Pred vrati straži pes, velik ko vol; oči ima žareče, tace pa kakor svinjske parklje s kremplji. Vhod do vrat je zasut (ali tisti viničar je vedel zanj).

Za ta zaklad je zvedel neki menih, ki se je odločil, da ga dvigne v korist svojega samostana. Tisti večer, ko je hotel na delo, je prav pobožno zmolil rožni venec ter ga izpraznil četrt za na pot. Pod haljo je imel križ, v roki pa lopato in cepin. Pot po skalovju navzgor mu je bila težka. Vrhu tega se je bliskalo in grmelo in vlila se je silna ploha. Vihar mu je oviral hitro hojo, vendar je srečno prisopihal do zakletih razvalin. Čim bliže je bil tistemu vhodu, tem večja groza ga je obhajala in lasje so se mu ježili. Zaupal je pa na sveti križ pod haljo. Ko je prišel do hodnika, je postavil svetiljko na tla in začel kopati. Kopal je in delal z vso silo in velikanskim strahom v srcu. Baš je odstranil s cepinom velikansko skalo in zrušila se je cela plast kamenja in zemlje. Tedaj je posvetil blisk in menih je zagledal pred seboj psa, ki je začel strašansko tuliti.

Groza ga je obšla, cepin in lopata sta mu padla na tla in tudi sam se je zgrudil. Med padcem je še zavpil: »Bog pomagaj!« Po tem vzkliku je slišal strašno tuljenje, žvižganje, kričanje in pihanje in videl je vsakovrstne sence, ki so v temi švigale proti njemu. V silnem strahu je prijel za križ in se onesvestil. Zgodaj zjutraj so ga našli kmetje vsega otrplega in izmučenega pred kupom skalovja, kamenja in peska. S potrtim glasom jim je pripovedoval, kaj je doživel. Med poslušalci je bil tudi naš viničar.

Komentarji