Dvorec Bajnof

(Weinhof)

Bajnof je predel Novega mesta na južnem vznožju Trške gore.  Ime Bajnof se v listinah prvič pojavi v 13. stoletju. Nekoč je pod Trško goro v naselju Sevno stal grad Bajnof (nem. Weinhof). Dvorec Bajnof se prvič neposredno omenja leta 1356 kot hof ze Weinperg, čeprav se že leta 1136 omenja nek Weingarten in gre domnevno za isti objekt.

Ta vinski dvorec so pozidali stiški menihi. Klet je bila takrat največja in najboljša na Dolenjskem.

Med drugimi je dvorec pripadal družini Von Fichtenau. Kasneje po poroki pa ga je podedovala družina Medved. Leta 1803 so dvorec dodelili verskemu skladu, leta 1828 pa ga je kupil novomeški medičar Franc Ksaver Germ.

Med obema svetovnima vojnama je pripadal rodbini Trenz. Na Bajnofu je do druge svetovne vojne bila vinogradniška šola. Dvorec so 1942 požgali partizani, po vojni pa podrli. Danes je vidnih le še nekaj ostankov.

Z gradom je povezana stara, žalostna pripovedka s srečnim koncem. Govori o tem, kako je nastal grad Bajnof.

 

Ostanki dvorca Bajnof

Ostanki dvorca Bajnof II. 2013. Foto: Rok Kranjc

Ostanki dvorca Bajnof

Ostanki dvorca Bajnof II. 2013. Foto: Rok Kranjc

Ostanki dvorca Bajnof

Ostanki dvorca Bajnof II. 2013. Foto: Rok Kranjc

Bajnof

Bajnof

Napisna plošča

Napisna plošča iz leta 1591 z nekdanjega Bajnofa, nanašajoča se na njegovo restavracijo pod stiškim opatom Lavrencijem in bajnofškim upravnikom Parikracijem

Dvorec pred vojno

Dvorec Bajnof na predvojni razglednici, avtor: neznan

Dvorec Bajnof leta 1943

Požgani dvorec Bajnof leta 1943. Foto: F. Mesesnel

Dvorec Bajnof leta 1943

Požgani dvorec Bajnof leta 1943. Foto: F. Mesesnel

Dopisnica Stadtberg bei Rudolfswert, Novo mesto, 1900 - 1910

Razglednica prikazuje Trško goro, poraslo z vinogradi, ter spodaj desno dvorec Bajnof.

Lokacija dvorca

Dvorec Bajnof na katastru

Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823-1869

Ljudska pripovedka

Na prostranem otoku sredi temne Krke se je šopiril slikoviti grad Otočec. Okoli njega so šumele vitke jelke in se košatile stoletne bukve, po grajskem dvorišču so zvenele ostroge in so rezgetali konji, po obokanih dvoranah se je širil razposajeni smeh vesele gospode. Milanska princesa Stella je bila v gosteh pri svojih sorodnikih in zbral se je cvet dolenjskega plemstva, da občuduje njeno lepoto in njeno duhovitost. Sedli so na iskre konjiče in mogočen splav jih je ponesel preko Krke na suho. V divjem diru so se podili čez drn in strn ob vznožju zelenih vinskih goric tja proti višinskemu Hmeljniku. Stella vedno ob strani svojega ženina, ponosnega kneza Armanda, najboljšega jahača cele družbe.

In ravno njegov konj se je splašil pred jato škorcev, ki so za gozdnim ovinkom nepričakovano puhnili v zrak. Kakor blisk sta zdrvela ob vinogradih. Čez pot je ležal zlomljen trtni kolec, vanj se je spodtaknil podivjani žrebec, se zrušil in pokopal pod seboj drznega jahača. Takoj se je dvignila zvesta žival in mirno obstala ob gospodu, ki se ni več ganil. Zlomil si je tilnik. Kakor se je bila družba vesela sestala tako žalostna se je razšla, uboga princesa pa je namesto k poroki morala na pogreb.

Ni se hotela vrniti v svojo sončno domovino, zgradila si je na mestu nesreče ličen in utrjen dvorec in v njem preživljala svoje dni v žalosti in spominih. Okoličanom je bila dobri angel, družbe se je izogibala. Leto dni je že tugovala plemenita samotarka v svojem dvorcu, ko je potrkal na njena vrata stiški opat Bernard. Prišel si je ogledat obsežne samostanske vinograde na Trški gori in v Grčevju in se ob tej priliki .oglasil še pri veliki dobrotnici njemu podložnih kmetov, da se ji pokloni in zahvali. Po razgovoru z opatom je zapustila otožna princesa svoj samotni dvorec, prepustivši ga Stičanom, in odšla v samostan.

Novi lastniki so prejšnje bivališče žalosti spremenili v kraj radosti in veselja. Preuredili so obširno poslopje za vinsko shrambo svojih številnih vinogradov in nazvali princesin dvorec »Weinhof«, kar pomeni »vinski dvorec«. Ljudstvo je nemško besedo takratne gospode prikrojilo po svoje in imenovalo gradič »Bajnof«. Ob vznožju vinorodne Trške gore se beli mogočno zidovje, ki je medtem spet menjalo lastnika, in nas spominja, da sta žalost in veselje nerazdružljiva v človeškem življenju.

Komentarji