Grad Kolovec

(Gerlachstein)

Osnovni podatki

Na stari kopi nad vasjo Rova so razvaline starega gradu Kolovec (Gerlochstein, Gerlachstein, Gerlochstyn), ki je prvič omenjen v listini 20. maja 1282. Po Valvasorjevih zapisih so bili leta 1315 lastniki Kolovca bratje Asuin, Gerloch in Nikolaj. Ko je zadnja potomka, Elizabeta Kolovška, leta 1389 stopila v velesovski samostan in leta 1391 postala opatinja, je vsa kolovška posest prišla v roke gospodom s Hmeljnika, kjer so tedaj gospodarili gospodje Turjaški in so bili v sorodu s Kolovškimi. Valvasorjevo poročilo priča tudi o tem, da je bil že pred letom 1444 stari kolovški grad v razvalinah in kasneje obnovljen s strani rodbine Turjak s Hmeljnika.

Arhitektura gradu

Prvotni romanski grad sta sestavljala obrambni stolp in palacij (bivalni del srednjeveškega gradu), sezidan iz velikih kamnitih blokov; v gotski dobi pa so na drugi strani širokega notranjega jarka pozidali nova poslopja, vse skupaj pa obdali z močnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Starejše in novejše grajsko jedro je ločeval širok in globok notranji jarek. Valvasor je zapisal, da so v kasnejših časih, ko so se kolovški gospodje že izselili, okoliški kmetje v stiskah, v času turških upadov, večkrat zatekli v opuščeni grad. Ker v samem gradu ni bilo vodnega vira je bila vanj voda po ceveh napeljana iz precej oddaljenega zajetja. Valvasor še dodaja, da so včasih opolnoči ljudje v grajskem stolpu videli nekakšne lučke.

Lastniki

Rodbina Hohenwart je imela velika posestva v Beli krajini. Andrej Hohenwart je leta 1467 postal deželni glavar na kranjskem in bil primoran preseliti se v Ljubljano in nekako v tem času naj bi Hohenwart z gospodi iz Hmeljnika zamenjal posest v Beli krajini za grad Kolovec. Tako naj bi torej na Kolovec prišli Hohenwarti; natančneje leta 1497 je grad prevzel Andrej Hohenwart in si ga delil z starejšim bratom Štefanom. Po prevzemu gradu Koprivnik, kamor je odšel Štefan Hohenwart, je Andrej v celoti prevzel grad Kolovec, ki je do tedaj že precej bogastva zapravil za podporo dobrodelnim ustanovam. Zadnjo sled je Andrej za seboj pustil leta 1495, ko je sodeloval pri ustanovitvi frančiškanskega reda v Kamniku. Za njim je celotno premoženje prešlo v roke Štefana Hohenwarta, ki je imel tri sinove, Ludvika, Jurija in Hermana; in prav Luka je leta 1530 postal lastnik Kolovca, katerega je kasneje prevzel njegov sin Abel. Leta 1560 je grad pogorel. Hohenwarti so ga opustili, saj so se preselili v novi dvorec v dolini. O razvalinah starega gradu je govori Valvasorjevo poročilo. Stari ali opuščeni grad je bil po njegovem mnenju nekoč odlična trdnjava. V svojih zapisih omenja tri okrogle stolpe, strelne line, močan trdnjavski zid ter kovinsko vezavo velikih kamnitih blokov v tem zidu. Bil je celo mnenja, da je bila to rimska trdnjava. Kmetje so mu pripovedovali o zgodbah, ki so jih sami slišali od svojih prednikov, da so Kolovški grad nekoč napadli Turki. Ker se niso mogli prebiti skozi obzidje, so na hrib vlekli top, da bi ga razstrelili. Zaradi hude strmine se jim to ni posrečilo. Trdnjavo je varoval tudi obrambni jarek. V Valvasorjevem času (v letih 1641 - 1693) so v trdnjavi našli kovinske predmete, velike in majhne krogle, ki še niso zarjavele.

  • 1497 Andrej Hohenwart
  • Štefan Hohenwart
  • 1530 Luka Hohenwart
  • Abel Hohenwart

Jurčič o gradu Kolóvec

Nekako v sredi med Kamnikom in Brdom stoji grad Kolóvec. Njegovo lego oznanjuje že staroslovensko ime, ker »kolo« pomeni prvotno nekaj globokega, »kolija« je jama, kotanja. Kolovec, t. j. stari grad, stoji v takem kraju med višinami kakor v kotanji, da mu je narod dal ime po kolesu, kakor je rad krajevna imena delil po legi. Pa tudi novemu, v koncu doline v zakotju postavljenem gradu to ime dobro pristjuje.

Naš povestničarski starina Valvasor modruje sicer, da ima grad ime od kól (voza), in citira tudi nekega patra Martina Bavčarja, ki izvaja slovenski grajski naziv celo iz latinskega collis, holmec. Prepirati se pač nečemo z nobenim, ni z Valvasorjem ni s patrom, tem manj, ker dandanes v takih rečeh ni enega ni drugega več za avtoriteto ne priznavamo.

Literatura:

  • Jurčič, Kersnik, 1965: 65
  • http://www.rova.si/grad-kolovec

Komentarji