Grad
Mirna
Grad Mirna
(Neudegg)
Mirnski grad sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Najbrž je nastal že v 11. stoletju. V pisnih virih se omenja od šestdesetih let 12. stoletja. Grad so zgradili na nekdanjem ozemlju grofice Heme Breže Selške v Slovenski marki, ki je zatem prešlo v posest grofov Višnjegorskih. Tukaj je gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov, plemenitih Mirnskih.


- grofica Hema Breža Selška v Slovenski marki
- grofje Višnjegorski
- rod ministerialov, plemenitih Mirnskih
- 1228 - oglejski patriarhi
- 1365 - celjski grofje
- 1456 - habsburška deželnoknežja posest
- kasneje - različne plemiške rodovine
11. stoletje
prva pisna omemba stavbe
Obnovljen
dejavnost/stanje stavbe
Cesta na Fužine 7, 8233 Mirna
lega stavbe

Kulturna dediščina Slovenije
Objekt spada pod nepremični spomenik lokalnega pomena in je bil zanj razglašen 5.12.1996. Kulturni lokalni spomenik je objekt, ki ima izjemno kulturno vrednost na lokalnem nivoju. Taki objekti so sprva ovrednoteni kot kulturna dediščina in nato vpisani v Register nepremične kulturne dediščine. Razglasitev poteka z akti o razglasitvi, ki jih sprejme pristojni organ. Ti akti se objavijo v Uradnem listu RS ali glasilu lokalne skupnosti.

Požgani grad med in po 2. svetovni vojni
Leta 1942 partizani grad požgejo, po vojni pa so do leta 1961 z miniranji njegove razvaline skoraj docela uničili. 1962 je razvalino začel obnavljati Marko Marin. Do leta 1991 je pozidal in zastrešil oglati stolp in grajsko kaščo, potlej pa je tudi zaradi podpore slovenske države obnova stekla hitreje, tako da so do leta 2006 ponovno zgradili in zastrešili vse uničene stavbne dele gradu v nekdanjem obsegu.

Obnova požganega gradu
Mirnski grad je edini skoraj povsem na novo pozidani grad na Slovenskem, ki je bil porušen med drugo svetovno vojno in po njej. Že kmalu po začetku obnovitvenih del v šestdesetih letih je prevladalo prepričanje, da je zaradi močno omejenih sredstev in možnosti še najmanj tvegan način obnove razvalin postopno dopolnjevanje ostankov po v historični dokumentaciji izpričanih oblikah, a ob delni uporabi sodobnih materialov. Pri vseh posegih je bilo pomembno zavedanje, da so restavracijski posegi namenjeni predvsem zavarovanju ohranjenih originalnih sestavin in povečanju njihove razumljivosti.
Izjemno obsežno celostno rekonstrukcijo sta omogočila zanesljiva historična dokumentacija in dovolj ohranjenega originalnega gradiva. Opravičevali pa sta jo dejstvi, da je bil grad pred porušitvijo pomembna prvina regionalne identitete in je v svoji pojavnosti predstavljal nepogrešljiv del krajinske podobe Mirnske doline.

Pri obnovi so nespremenjene ohranili vse avtentične ohranjene dele, na novo dodane sestavine pa se od originalnih dovolj dobro razlikujejo. Tako na novo dodani deli originalne ščitijo in povezujejo v skladno celoto ter večajo njihovo povednost. Novi deli se po strukturi ločijo od originalnih in jih je mogoče vselej dovolj dobro razlikovati, po drugi strani pa z uporabo take metode obnove ni prišlo do grobega kontrasta med originalnimi in novimi deli.
Obnova je ponovno vzpostavila nekdanje oblike, ki pa tudi zaradi delne uporabe sodobnih materialov jasno kažejo, da so plod restavracijskih posegov. Z obnovo je širša regija ponovno pridobila pomemben prostorski poudarek in močan identitetni simbol. Nepovezani fragmenti so ponovno združeni v enovito povedno celoto. S ponovno zgrajenimi deli so ohranjene sestavine dobile smisel, pomen in trajno zaščito ter možnost za vsebinsko izrabo.
Kljub vsemu pa se je pri rekonstrukciji mirnskega gradu, enako kot pri rekonstrukcijah vseh drugih uničenih zgodovinskih spomenikov, treba zavedati, da smo original za vse večne čase izgubili in ga še tako dosledna rekonstrukcija v resnici ne more povrniti. Vsi na novo pozidani deli so le spomin na stare uničene.
Grajska arhitektura
Grad sestavljata visoka dvonadstropna stanovanjska hiša - palacij in obodno obzidje, v katero so vključeni polkrožni in kvadratni obrambni stolp ter poslopje kašče. Obzidje na notranji strani na vseh straneh dvorišča obtekajo nadstropni arkadni hodniki, ki so z mostovžem povezani s palacijem.
Kljub skoraj popolnemu uničenju gradu med drugo svetovno vojno in po njej je mogoče z ohranjenih in obnovljenih stavbnih delov razbrati temeljne poteze stavbnega razvoja. Visoko romansko trdno hišo iz 11. stoletja so na začetku 15. stoletja, ko je bil grad v lasti celjskih grofov, razširili v mogočno in kvalitetno oblikovano dvonadstropno stanovanjsko stavbo - palacij, ob kateri je brez neposredne povezave stal domnevno v 13. stoletju sezidani obrambni izpostavljeni stolp.
Na začetku 15. stoletja so palacij obdali z močnim protiturškim obzidjem in vanj vključili stari izpostavljeni stolp. Novo obzidje so zavarovali tudi z novim polkrožnim stolpom. Hkrati so z obzidjem in stolpi utrdili tudi pristavo pod gradom.
Po prenehanju nevarnosti turških napadov so grad sredi 17. stoletja prezidali v poznorenesančno rezidenco. Temeljito so obnovili palacij in ob naslonu na protiturško obzidje pozidali obsežne arkadne galerije.
Okoli sredine 18. stoletja so morda po načrtih baročnega arhitekta Candida Zullianija ob naslonu na zunanjo stran protiturškega obzidja zgradili še novo baročno grajsko kapelo, ki je nadomestila staro romansko kapelo pod gradom.
Literatura:
- BARAGA, FRANCE. Grad Mirna v srednjeveških listinah, Mirna 2005.
- HUDALES, ZORAN. Obtina Trebnje v NOB, Ljubljana 1975.
- KLEMENČIL, MATEJ. Nicola Grassi in izgubljene slike z gradu Mirna, Acta historiae artis Slovenica, 9, 2004, str. 71-85.
- KOMELJ , IVAN. Srednjeveška grajska arhitektura na Dolenjskem, Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta 1, Ljubljana 1951, str. 37- 85. KOMEL).
- IVAN. Gotska arhitektura, Ars Sloveniae, Ljubljana 1969.
- SAPAČ, IGOR. Grad Mirna, Mirna 2004.
- SAPAČ, IGOR. Obnova Mirnskega gradu, Mirna 2004.
- STIPLOVŠEK, FRANJO. Stiplovšek [Franjo] : retrospektiva : Posavski muzej, Brežice junij 1979, str. 52- št. 30, str. 169- št. 62, str. 179 - št. 66, str. 180- št. 75·