Ugrabljenje Dolinarjeve Marjanice

Ako greš iz Celja po cesti proti Tremerju, prideš do mesta, kjer prekorači cesta majhen potoček, ki se takoj nato izteka v Savinjo. Ob tem potočku prideš v Gornjo Košnico, ki leži zelo na široko tam, kjer so na obeh straneh potoka bolj položna pobočja. Tu je stala nekoč hiša precej premožnega kmeta Dolinarja. Ta kmet je imel hčerko Marjanico, ki je bila zelo brhka deklica. Mladost in zdravje sta kar kipeli iz nje. Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje.

Toda prišla je nesreča. Marjanica je pasla na travniku krave in prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale po dolini. Petje njeno je bilo podobno petju gozdne vile. Njeni nežni glasovi so razveselili še tako žalostno srce. Po gozdni poti je prijezdil Celjski grof Ulrik s svojim Spremstvom. Zaslišal je dekličino petje. Ko je zagledal njen obraz, se mu je porodila v glavi grda misel. Ukazal je vojakom, naj deklico ugrabijo in mu jo privedejo. Gospod grof jo je odpeljal v svoj grad.

Za to nesrečo je seveda zvedel Marjaničin oče. Šel je v grad prosit za svojega otroka. Grof ga je sprejel. Oče ga je prosil, naj mu vrne hčerko. Grof v začetku ni hotel priznati svojega dejanja. Ko mu je pa Dolinar obljubil vse svoje premoženje za otroka, je grof končno dejal: »Tvoja Marjanica spi pri sv. Duhu. Tam jo išči!« Nesrečni oče je spoznal, da je umrla njegova hčerka onečaščena in nasilne smrti! V brezmejni žalosti je izrekel besede: »Proklet bodi grad, v katerem prebivaš, sove in čuki naj prebivajo v njem!« Dolinarjevo prokletstvo se je izpolnilo.

Reference:

  • Janko Orožen, Gradovi in graščine v narodnem izročilu. Celje 1936
info-image

Grad Celje

Komentarji