Coroninijev dvorec

V neposredni bližini župnijske cerkve je Coroninijev dvorec, ki so ga pozidali grofje Coronini – Cromberg. Nastanek sedanjega dvorca v 17. stoletju je tesno povezan z zgodovino goriške plemiške rodovine Coronini. Kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti ga je dal zgraditi Janez Krstnik Coronini (1627–1698). V naslednjih stoletjih je bil večkrat prenovljen.

Sedanja stavba, zgrajena po 1. svetovni vojni, posnema starejšo zasnovo vile z dvema barchessama iz 60. let 17. stoletja.

Kompleks stoji na temeljih starejše vile, katere rezidenčno poslopje je verjetno imelo, sodeč po ohranjenem katastrskem načrtu, zasnovo beneškega tipa rezidenčnega poslopja. V prvi svetovni vojni je bil objekt porušen, ostali so samo obodni zidovi centralnega poslopja. Rodbini Coronini pa je pred uničenjem uspelo rešiti večino dragocenejših kosov opreme, zlasti slik. Coroniniji so vilo med leti 1927 in 1930 najverjetneje obnovili po načrtih Maksa Fabianija (1865–1962).

Stavba velja za eno njegovih boljših del iz časa, ko se je ukvarjal s povojno obnovo na Goriškem. Vila kot celota je po funkciji poslopij izvedena v tradiciji beneško zasnovanega kompleksa podkvaste oblike, formalno pa posnema avstrijske klasicistične dvorce. Posebnost je portik, ki celotno zasnovo kompleksa približuje dunajskemu klasicizmu.

Obnovljen dvorec so Coroniniji nato leta 1930 prodali italijanski državi, ki je v njej med letoma 1930 in 1935 uredila internat za šolanje sinov med 1. svetovno vojno padlih italijanskih pilotov, poimenovan Istituto Umberto Maddalena. Med drugo svetovno vojno so poslopje uporabljali za vojaško bolnišnico. Po 2. svetovni vojni je objekt prevzela splošna bolnišnica. Med letoma 2005 in 2009 so osrednji del dvorca, potem ko ga je odkupila občina Šempeter-Vrtojba, po načrtih arhitekta Andreja Leška temeljito prenovili in v njem uredili prostore za upravo občine, občinski svet in izvajanje javnih kulturnih vsebin.