Samostan Stična

Cistercijanski samostan Stična, tudi Cistercijanska Opatija Stična ali Stiška cisterca je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in edini cistercijanski, ki še deluje (drugi je bil samostan Kostanjevica na Krki). V sklopu samostana se nahaja Bazilika Žalostne Matere Božje, ki služi tudi kot župnijska cerkev.

Začetki samostana segajo v leto 1132. Samostan je kmalu po ustanovitvi postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Bogata samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju. V samostanu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo arhitekturno podobo, tako da danes najdemo sledove romanike, gotike in baroka. Vse do danes pa se je ohranilo najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita znameniti križni hodnik in redovna cerkev. V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Ponovno so ga obudili cistercijani šele leta 1898. Od takrat dalje samostan ponovno nemoteno deluje.

Samostan ter cerkev sta danes zavarovana kot nepremična spomenika državnega pomena, sam samostan pa predstavlja pomembno versko in kulturno središče.

Ustanovitev samostana

Ustanovitev samostana je neposredno povezana z oglejskim patriarhom Pelegrinom I., ki je v želji po ustanovitvi prvega samostana na ozemlju Kranjske od gospodov Višnjegorskih (to so bili bratje Henrik, Ditrih in Majnham) pridobil zemljo za ustanovitev samostana v kraju imenovanem Sitik, ki je ustrezal cistercijanskim pravilom za lego samostana. Priprave za ustanovitev samostana je pričel že v letu 1132, ko je zasedel svojo stolico v Ogleju. Pred tem namreč na ozemlju Kranjske, ki je spadala v območje Oglejskega patriarhata, ni bilo še nobenega samostana, medtem ko jih je bilo na Koroškem in Štajerskem že precej. Glede ustanovitve samostana se je Pelegrin I. povezal s svojim znancem in prijateljem Bernardom iz Clairvauxa, ustanoviteljem novega cistercijanskega reda.

Prvih dvanajst menihov cistercijanov je na Dolenjsko najverjetneje prišlo iz samostanov Ebrach v Frankoniji, Morimond v Franciji ter iz samostana Rein na Štajerskem ter se naselilo v pražupniji v Šentvidu pri Stični od koder so vodili gradnjo samostana. Po redovni tradiciji so se menihi v samostan vselili 8. julija 1135. Ustanovno listino, ki je predstavljala končni pravni akt ustanovitve samostana je Pelegrin I. izdal 24. septembra 1136. Z ustanovno listino je samostan prejel tudi veliko posesti v Stični ob reki Temenici ter na vinorodnem območju Novega mesta. Posest samostana, ki je predstavljala gospodarski temelj njegovega obstoja, se je z darovi Pelegrina I., grofov Višnjegorskih in drugih plemiških družin v prvih letih delovanja še razširila in sicer na določena območja Suhe Krajine, Notranjske ter Zgornje Štajerske, tako obdarovanje pa se je vidneje ustavilo šele v 12. stoletju. V letu 1136 redovna skupnost dobi tudi prvega opata po imenu Vincencij, ki pride iz Francije. Osrednja cerkev Matere Božje je bila dokončana in posvečena 8. julija 1156 na god sv. Kilijana, posvetil pa jo je Pelegrin I. sam.

Glede ustanovitve samostana se je ohranila tudi legenda, ki pravi, da so menihi samostana sprava začeli graditi na drugem kraju, vendar se jim je zidovje vsako noč podrlo, tako da so morali vsak dan začeti na novo. Potem pa so nekega dne v bližini uzrli zelenega ptiča, ki je vztrajno prepeval: Sit hic! Sit hic! (latinsko: Tu naj bo!). Menihi so ga ubogali in na tistem mestu začeli zidati, zidovje pa se ni več porušilo. Kraj je dobil svoje sedanje ime Stična, vztrajni ptič pa mesto v stiškem grbu. Kot stavbnega mojstra se v listinah omenja nek Mihael, pri čemer ni jasno ali je bil glavni zidar ali zgolj eden izmed kamnosekov, ki so sodelovali pri gradnji.

Marca leta 1215 je papež Inocenc III. izdal na prošnjo stiških menihov privilegijsko listino za samostan v kateri je potrdil njihove pravice in posesti ter jim predpisal več določb glede duhovnega in gospodarskega življenja.

Zgodovina samostana od ustanovitve do razpustitve v letu 1784

Menihi cistercijani so se poleg molitve posvečali tudi delu (po reku Ora et labora), poleg tega pa tudi kulturi (skriptoriji, biblioteka, samostanska šola, glasbena šola), dobrodelnosti (skrb za uboge, zdravilstvo), in gospodarskim dejavnostim (gospodarjenje s podložnimi kmetijami in posestvi). Od 13. stoletja dalje so se posvečali tudi dušnem pastirstvu in pridobivali razne župnije. Prvo župnijo je samostan pridobil v letu 1256 zadnjo pa leta 1668.

Samostan je svoje posesti širil predvsem na račun darovnic pomembnih plemiških družin. Velika večina darovnic je bila povezana z željo, da bi samostan za darovalca po njegovi smrti aniverzarije (obletnice smrti). Tako je v samostanu svoj zadnji počitek našlo veliko članov plemiških družin Višnjegorskih, Auerspergov, Schnitzenpaumerjev, Šumberških, Kozjaških, Sivbenski, Čreteški, Mehovski, Hmeljniški, Žebniški, Gallenberški, Mokronoški, Rauberjev, gospodov s Kravjeka. Svoj grob je v samostanu dobila tudi Virida Milanska, žena avstrijskega vojvode Leopolda III., ki je dolga leta živela v bližnji Pristavi.

O samem redovnem življenju v srednjem veku je v samostanu malo znanega, saj se razen poročil o prekrških niso ohranile druge listine. Med redovnik je samostan sprejemal predvsem člane domačih plemiških družin .

V 13. stoletju so menihi na področju Trške gore sredi vinorodnega območja pozidali dvor Bajof. V 14. stoletju se pojavi stagnacija in upad v redovnem in gospodarskem življenju ter razsipno življenje nekaterih opatov (npr. Albert Lindeški).

V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov, ki so Stično opustošili v letih 1471 in 1475. V tem času številni opatje samostan močno utrdijo z obzidjem, obrambnimi stolpi. Mogočni žitnici dodajo celo stavbo, ki spominja na utrdbo.

Tudi v 16. stoletju je samostan še vedno doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju predvsem zaradi boljšega nadzora v obliki vizitacij. Med letoma 1628 in 1630, je opatija na Starem trgu v Ljubljani zgradila mestni dvorec, ki je danes znan pod imenom Stiški dvorec. Razcvet samostana je trajal vse do njegovega nenadnega razpusta dne 4.oktobra 1784. Avstrijski cesar Jožef II. je s svojimi reformami namreč razpustil večino družbeno nekoristnih samostanov kontemplativnih redov, kamor so spadali tudi cistercijani. Njihovo premoženje je bilo prenešeno na verski sklad (Religionsfond).

Zgodovina samostana od razpustitve do oživitve v letu 1898

Prostori samostana so služili raznim uradom, tako da so v njem naselili davkarijo in sodnijo, svoja stanovanja so dobili uradniki, mnoge samostanske celice so spremenili v ječe, v trgovino ter tudi v šolo. V letu 1784 se je ustanovila tudi Župnija Stična, ki je po razpustitvi samostana prevzela duhovno oskrbo v teh krajih ter skrb za samostansko cerkev.

Zgodovina samostana od ponovne oživitve dalje

Samostan je bil ponovno odkupljen s strani cistercijanske opatije Wettingen-Mehrerau ob Bodenskem jezeru v letu 1898, ko je cistercijanski red praznoval 800 let svojega obstoja. Opatija Wettingen-Mehrerau je to častitljivo obletnico želela počastiti z oživitvijo enega izmed opustelih samostanov. Opat Lovrenc Wocher je izbiral med Kostanjevico in Stično in se na koncu odločil za obuditev Stične, ki je imela pomembnejšo zgodovinsko vlogo. Opatija je morala velik del posesti odkupiti od cesarsko-kraljeve vlade na Dunaju, precej pa tudi od posesti plemičev Födrangspergov. Ker so precej zemlje po razpustitvi odkupili tudi posamezniki, popolna restitucija prvotne posesti ni bila mogoča. Stična si je po dolgi in naporni obnovi zares opomogla šele v obdobju med obema vojnama, ko je število menihov zelo naraslo. Tudi gospodarsko se je zelo okrepila, saj so tedaj postavili tudi nov mlin z električno turbino, žago, samostanske hleve ter mlekarno in sirarno.

Med drugo svetovno vojno je bilo samostansko poslopje bombardirano.Po vojni pa je večina menihov odšla v Avstrijo.

V letu 1950 je bil velik del samostanske zemlje nacionaliziran. Prav tako je bil nascionaliziran tudi del zgradb v katerih je svoj prostor dobila osemletka, gimnazija, internat in stanovanja nekaterih profesorjev.

Z nastopom dr. Antona Nadraha za opata leta 1979 se je začel ponoven razcvet samostana. Po denacionalizaciji je z vrnitvijo samostanskih prostorov znotraj obzidja (osemletka in gimnazija se je selila v novo zgrajeno šolo), samostan ponovno prevzel prvotno funkcijo, ki traja še danes.